Triangel

Nekaj snega je zapadlo v preteklih dneh, zapisi o bolj ali manj dobrem smučanju, končno novica, da je možno s Triangla privijugati vse do avtomobila. Saj je bil že čas, bi lahko rekel. Kajti zima je bolj skopa s snegom, sploh nad priljubljenim Ljubeljem ga ni bilo … nič. Sedaj pa končno dovolj. No, skorajda. 

Pogled proti Ljubelju

Ni mi preostalo drugega, kot da grem popoldan preveriti, če so novice točne. Malo me je sicer skrbel veter, ki je že okoli domače hiše mršil grive dreves. A upal sem na najboljše in na Ljubelju zadovoljno ugotovil, da o vetru ni ne duha, ne sluha. In kar je bilo še neprimerno bolj pomembno. Sneg očitno res je. 

Na servisni poti

Ni ga prav veliko, sem in tja niti ni pokril malo večje skale. Toda kdo bi sedaj gledal na malenkosti. Komaj sem dobro začel s hojo, ko je mimo mene pripeljal teptalni stroj, sredi prve strmine pa mi je nasproti prikorakala četica osnovnošolcev, ki je športni dan preživela na snegu. 

Vrtača

Zavil sem na servisno pot, sredi nje prehitel smučarja, ki je komaj lovil svoj dih. Nadaljeval proti vrhu nekdanjega smučišča, se mimo koče zapodil v zadnjo strmino. Včasih je malo zapihalo, pa ne preveč. Že je bila pred menoj zadnja strmina, vršni greben, znani zavoj, ki je ob pomanjkanju snega edina možnost. 

Vrh Triangla

In seveda vremenska postaja, ki zadnja leta tako verno pošilja v svet podatke o vremenu, skupaj s sliko. Ustavil sem se, razgledal, poslal novico o sebi v svet. Shranil nekaj neponovljivih trenutkov. Za čase, ko snega ne bo (več). Naredil sem prve zavoje, nadaljeval navzdol. 

Pogled na Begunjščico

Včasih je res malo zaškrtalo, pa ne preveč. Zgolj toliko, da je dalo vedeti, da bo prav, če zapade še kakšen centimeter. Vijugal sem navzdol, po servisni poti, mimo koče Vrtača, proti parkirišču. Pripeljal sem se prav do avtomobila, kaj bi si sploh še lahko želel več. Sedaj bo prav, da novo sneženje odebeli snežno oddejo.

Senčna stran Alp?