nedelja, 16. februar 2020

Spet na Humu

Hum je postal kar nekakšna stalnica ob obiskih Laškega. Saj je razumljivo. Markantni razgledni osamelec, ki se dviga nad gradom Tabor je seveda vreden obiska v vsakem letnem času, vremenu, družbi. No, tokrat je bilo sredi zime, vreme pisano, bil pa sem sam. 
Laško
Pomahal sem Savinji, ki je tekla v daljavo, mestu, ki se je to nedeljsko jutro še pretegovalo. Sam sem bil že povsem buden, vzpenjal sem se mimo gradu, ne prav zgoden, pa tudi pozen ne. Saj je bilo za ta dan predvidenega še toliko lepega. Srečeval posameznike, ki so se že vračali, prijazno smo se pozdravili. 
Grad Tabor
Zbiral slike za prijatelja, zanimale so ga prav posebne točke. Postal na vrhu, se razgledal, užival v miru in samoti. Pomahal sv. Krištofu tam na drugi strani, pozdravil tudi druge znance, nekaterih že kar predolgo nisem obiskal. Opazoval osamljene medle oblake na nebu, njihove nenavadne oblike. 
Na Humu
Sprejel hipno odločitev, da grem navzdol mimo preostalih vrhov tega triglava. Preproge resja so razveselile oko, suho listje spominjalo na minulo leto. Ob zavoju nazaj, v smer izhodišča, sem ubral spust naravnost proti cesti. Saj vendarle ni treba, da bi vedno hodil po isti poti, svojih sledeh. 
Sonce
Spuščal sem se navzdol, razmišljal o tem, kar je bilo, tem, kar še pride. Si skušal odgovoriti na vprašanja, ki si jih vedno postavlja zmedeni um. Šel mimo ljudi, ki so hiteli iskat duhovno hrano v cerkev, na drugi strani Savinje zavil na pot, stezo, ji sledil v gozd. Sem le hotel znova pozdraviti sv. Krištofa. 
Brazgotine
Hitel sem navzgor, čez suhe trave, pobožal lubje skuštranega drevesa, cerkev je bila tudi na nedeljski dan zaprta. Nato pa odšel navzdol, nabral nekaj zelenega teloha, ki ga je v okolici mogočne Perdihove bukve polno, za darilo, nasmeh na ustnicah, nekaj veselja, seveda. Saj je tega tako ali tako, kakor koli že obrneš, vedno premalo.
Sveti Krištof

Ni komentarjev:

Objavite komentar