četrtek, 6. februar 2020

Znova na Tromeji

In sva šla. Tja proti Avstriji, čez Korensko sedlo, do Harta. Postanek za večerni sprehod, iskanje nekaj skritih škatlic. Tam na drugi strani Zilje. Nato premik do znanega parkirišča v Sovčah, kjer so tisti, bolj hitri, že prismučali navzdol. In naredili na parkirišču zadosti prostora, da sva našla primerno mesto. Se pripravila in stopila po progi. Do prvega ovinka in nato naprej navzgor. 
Na izhodišču
Ura je bila pozna, svetlobe ni bilo več. V dolini so se že prižgale luči. Da je Tomaž hiter sem vedel. Da bo prej ali slej potegnil naprej tudi. Na prvi strmini sem mu še sledil, stopal navzgor, vedno bolj globoko dihal. Toda pred ovinkom je ušel naprej. Ko sem prišel do najbolj strmega dela sem videl pred seboj nekaj lučk. 
Tomaž
Kje je prijatelj, koliko pred menoj, nisem več vedel. Toda saj nisem ostal sam. Lučke pred in za menoj, posamezne so vijugale navzdol, švignile mimo in že jih ni bilo več. Strmina se je položila, stopal sem poleg snežnega topa, ki je sameval. Nekoliko višje, skoraj tik pred restavracijo, je teptalni stroj pripravljal vse za smuko naslednjega dne. 
Top
Postanek na zadnjem ovinku, obvezen pogled v dolino, videle so se številne luči, železniška ranžirna postaja pred Beljakom je bila kot vedno dobro razsvetljena. Zadnji koraki. Tomaž me je čakal, prijazno pripomnil, da je ravno dobro prišel. Ko bi mu le lahko verjel! Kratek razmislek, greva notri ali kar hitro nazaj navzdol, je bil rešen z ugotovitvijo, da naju tudi v prtljažniku čaka pivo. 
Teptalec
Pripravila sva se, odgnala po zgornji strmini, začela vijugati navzdol. Lučki sta nama kazali pot, proga je bila trda, mestoma ledena. Robniki na smučeh, ki bi jim le s težavo še tako rekel, niso prijemali. Pa je vendarle šlo. Skorajda brez postanka sva zavijala levo in desno do končne uravnave, do tam, kjer je bilo konec snega. In od koder je bilo le še nekaj korakov do piva, ki je čakalo prav naju.
Na vrhu

Ni komentarjev:

Objavite komentar