Pivo in preste

Spet je bil četrtek. Dan poprej je po hribih nametalo nekaj snega, toda tisti, ki so ga šli preizkusit so poročali, da brez prave podlage za smučanje skorajda ni uporaben. Hm. Kaj torej? Nekaj zavojev nad Ljubeljem, ki jih je kazala kamera, naju ni prepričalo, Tromeja z dobro ponudbo na vrhu pa vsekakor. 

Na začetku

Pri prijatelju je bilo treba malce podžgati navdušenje in že sva se peljala proti Sovčam. Seveda je pot ob klepetu hitro minila, na parkirišču se je prostor za še enega štirikolesnika dalo dobiti brez težav. Priprave in stopila sva na sneg, prvi koraki. Smeh ob mojih težavah, nekateri deli opreme res kličejo po novem. 

Med vzponom

Nadaljevanje je kljub temi razkrilo, da je na nižjih delih smučišča padal dež, velike kopnine ob robovih so bolj dišale po pomladi kot začetku zapoznele zime. Pod nama so bili luči vasi, nad nama zvezdno nebo. Sem in tja je malo popihalo, prav hudega pa ni bilo. Danes se nama ni nikamor posebej mudilo, hodila sva zložno, na začetku strmine lovila pobegle srenače enega od vzpenjajočih. 

Teptalni stroj

Lučk je bilo kar precej. Tako tistih, ki so se šele vzpenjali, kot tistih, ki so se že spuščali. Na najhujših vzponih so bile v novi sneg začrtane bolj položne poti, brez težav sva jim sledila navzgor. Mimo je priropotal teptalni stroj, pri zajetjih se je strmina unesla. Vedno bolj je pihalo, ušel sem malo naprej, zadnji zavoj, luči restavracije. 

Tam sem na toplem počakal prijatelja, seveda je tudi on zmogel vzpon. Pivo in preste so bile kmalu na mizi, ravno prava stvar, da se volja povrne, telo odpočije, navdušenje nad vzponom poleže. Saj je bilo vendarle treba še navzdol. Pripravila sva se, ušla vetru. 

Uspelo je

Zavoji so pokazali, da je novi sneg za uvijanje ravno pravi. Vse drugačen kot ledene plošče, ki so vožnjo krojile pred enim tednom. Brez težav sva odvijugala navzdol, zadnji zavoj naredila na ledeni uravnavi pred spodnjo postajo sedežnice. Navdušena, zadovoljna, kaj pa drugega.

A samo za en pir in presto sem se trudil?