Skupaj na Trianglu

Vremenski guruji so napovedovali slabo vreme. Padavine. Dež ali sneg, odvisno od višine. Niso nas prestrašili. Tudi kaplje, ki so padale, ko smo stopili iz avtomobila, ne. Snega je bilo še zadosti, toda dež ga je vidno topil. Meglice so se vlekle naokoli, nas nekoliko višje zagrnile, Ljubelj je ostal zgolj izgubljeni spomin. 

Nad Ljubeljem

Ob poti nas je pozdravil majhen snežak, jasen znak minljivosti. Zavili smo proti servisni poti, na tleh je bilo nekaj poprha. Zadosti mokrega, da se je oprijel, »cokle« so bile vedno večje, hoja težja. Na zadnji strmini pred zgornjo postajo nekdanje žičnice sem si sneg očistil s potegom preko skale, preostanek je odpadel ob udarcu ob tla. 

Pred prvo strmino

Tudi Uroš je naredil podobno, Borut pa se je zgolj smejal, da lahko sedaj brez težav hodi tudi navzdol. Za njim so ostajale enakomerne udrtine, hoja s takšno težo na nogah pa je bila predvsem dober trening. V koči so bili že pokonci, na nas so kukali skozi okno. Zgolj eden si je upal na mraz, ko smo prišli mimo je hitro znova izginil v notranjost. 

Zelenica

Sem in tja smo se vzpenjali čez najbolj strm del, na vrhu ocenjevali velikost Borutovih »cokel«. Smeha je bilo seveda veliko. Veter je vlekel preko sedla, nosil vlago, snežinke. Do vrha ni bilo več daleč. Prostora je bilo zadosti ravno za nas tri. Priprave, pokušina domačih zvarkov. 

"Cokla"

Poskusi, da bi naredili sliko, na kateri bi bili vsi, so se neslavno končali. Je bil veter le premočan, telefon je vedno uspel slikati zgolj sneg. Prvi zavoji navzdol, sprva previdno, nato vedno bolj odločno. Drobne snežinke so neprijetno bodle v oči, očala so zlomljena ostala v žepu. 

Pod vrhom

Nad kočo smo zavili levo, nekaj odličnih zavojev, nato pa je začelo tudi škrtati. Snega seveda še ni zadosti, dež ni prav nič pripomogel k temu. Pa se zaradi tega nismo pretirano vznemirjali, zavoji so si sledili vse do zadnjega, tam na parkirišču, tik ob avtomobilu. Mokro, toda vseeno dobro, smo se strinjali.

Triangel