Nad Šitom glava

Le kam? V s snegom tako skopi zimi? Vprašanje je bilo več kot na mestu, saj snega resnično primanjkuje. Pa vendarle nas je nekaj spodbudnih zapisov na spletnih mestih prepričalo, da je vredno poskusiti nad Vršičem. Saj končno, zakaj pa ne? 

Zarja

Ob obujanju spominov na dan pred leti, ko sva z Borutom dolgo pot naredila zgolj zato, da sva obrnila, smo videli tudi sami. Da snega res ni pretirano veliko. Da pa se bo vseeno dalo pripeljati navzdol. Kar je pri turnem smuku seveda najpomembnejše. Stopili smo na sneg, nadaljevali po mestoma kopni letni poti. 

Vršno pobočje

In se kar strinjali, da je za vzpon čisto spodobna možnost. Pod steno smo zavili v smeri našega cilja, nadaljevali po trdem vršnem pobočju navzgor. Hodil sem prvi. Ker se mi je leva stran ob skalah zdela boljša, sem tam silil do najvišje točke. Vse lepo in prav. Toda kam sedaj? 

Eksplozija svetlobe

Vrh je bil na drugi strani, med nami in njim pa neprehodni skalni greben. Levo se je trdo pobočje izgubljalo v prepadni steni, okno v snegu je kazalo, da se sneg topi, zmrzuje, topi. Sam nisem verjel, da je to res varna možnost prečenja, zato sem se spustil pod skale in jih po desni strani obšel. 

Mala Mojstrovka

Krajši vzpon, na vrh sem prišel sočasno s prijateljema. Pokušina dobrot iz nahrbtnika, čas za fotografiranje. Za skalnim valom na drugi strani doline se je pokazalo sonce. Eksplozija svetlobe. Naredili smo še sliko ali dve, skupni seveda, nato pa že lovili zavoje navzdol. 

Smuka

Pod steno smo prečili proti plazu, z nekaj sreče ujeli graben, ki je vse od vrha do njegovega izteka v skorajda kopnem spodnjem delu melišča imel zadosti snega. Nizali smo zavoje, enega za drugim, tik pred zaključkom smuke pazili na skalne mine. Teh je v zadnjem času res veliko. 

Proti Vršiču

Sneg jih ni prekril, med njimi smo uvijali previdno, kot bi tipali. Še zadnji zavoj, nato pa smo stali ob avtomobilu, se strinjali, da je bilo glede na dane razmere … odlično.