Tourennacht 2020

Kaj se more. Tradicija. Tudi tokrat sem se z veseljem odzval prijatelju s sosednje strani meje, naredil nekaj reklame še po dolini Šentflorjanski in odziv je bil seveda dober. Sam sem prisedel v avto, ki ga je varno upravljal Kremenček. Njegov sin mi je bil zadaj za družbo, Lars pa se je spredaj delal, da navigira celotno odpravo. 

Lars in Günter

Po nekaj postankih za priljubljeno zabavo tipa »pa kaj foter spet leta po grmovju« smo parkirali v Sovčah, zagrabili smuči, z Larsom sva pohitela pozdraviti Günterja. Našega današnjega gostitelja. Malo smo klepetali, potem pa seveda ugotovili, da nekdo še manjka. 

Barve večera

Klic je razrešil prvi del skrivnosti. Treba je podaljšati palice. Drugi klic še to, da se ena palica dejansko še išče. Z Larsom sva se spogledala in nasmejala. Kremenček, kaj pa drugega. Potem pa je bilo heca zadosti, bili smo pripravljeni in vsak se je s sebi prilagojeno hitrostjo zagnal po štartni ravnini, nadaljeval v breg, pod seboj opazoval Sovče v večernem mraku. 

Mrak

S koraki v višino se je tema gostila, vedno več lučk je bilo v dolini. Pa tudi po progi jih je bilo kar nekaj. Večina se nas je šele vzpenjala, sem in tja je kdo že pripeljal navzdol. Sam sem ušel nekoliko naprej, se na kratko ustavil pri bazenu za zasneževanje, nato pa nadaljeval navzgor. 

Proti luni

Proti polni luni, ki je svetila visoko na nebu, proti tisti zadnji uravnavi tik pod vrhom, svetlobi. Nekateri so bili že tam, drugi so prihajali za menoj. Sedli smo za mizo, geolovski piškoti, seveda odlično pivo, klepet. Dogovor za neke bodoče dogodke, srečanja. Počasi so kapljali še preostali udeleženci. 

Geo piškoti

Lars je prišel z Günterjem, Kremenček še nekoliko kasneje. Pa saj vendarle ni šlo za tekmovanje, temveč zgolj prijateljski vzpon. Še prijazen pozdrav, nato pa smo odšli počasi navzdol. Smuka je bila odlična, lučke so vijugale proti dolini. Kjer se je naša odprava znova srečala, pospravila opremo in kmalu odpeljala proti domu.

Ja, je bilo kar napooooorno