Po Westrovi poti

Menda iz mojih zapisov o Šmarni gori veje nekoliko pristranski pogled na prebivalce našega glavnega mesta. Toda kaj morem, če tako redko doživiš, da bi te kakšen modno povsem korektno oblečeni, z vsemi možnimi dišečimi žavbami namazan domačin (nekateri jim pravijo žabarji, kar je vsekakor krivično, saj jih zgolj malo okoli pohaja v olivno zelenih oblačilih, da o kakšni plavalni kožici ne govorimo) na tej poti pozdravi. 

Pogled z Westrove poti

Kakorkoli. Po temeljitem razmisleku kod in kam, sem se odločil, da grem po dolgem času spet enkrat od Kovača navzgor. Misel na plezalno pot mi je iz glave izbilo rahlo rosenje, tako je bila Westrova kar prava izbira. Kot vedno in kot se tudi spodobi sem grizel kolena, vmes našel sem in tja še kakšen lep teloh, se prijel za rahlo vlažno skalo, pogledal, kam bo bolje stopiti. 

Pomlad prihaja

Vedno bolj so se mi odpirali pogledi na Polhograjce, pa Ljubljano, še najbolj seveda z vrha, do katerega sem imel zgolj še nekaj korakov. Nisem prav dolgo stal na najvišji točki. Užival v miru in tišini. Treba je bilo naprej, dan nima neskončno minut, načrti za danes so bili pestri. 

Grmada

Spustil sem se proti sedlu, odvil in na romarsko pot prišel le malo za Gorjančevo kapelico. Stopil sem navzgor, zavil na pot mimo sv. Sobote, kar se je glede na dan v tednu prav spodobilo. Postal sem pred kapelico, nadaljeval naprej do vrha, najvišje točke. Se ustavil zgolj toliko, da sem se dobro razgledal. Nato pa šel okoli cerkve, sledeč obzidju. Se mimo votline sv. Antona odpravil navzdol.

Sveta Sobota

 Zvonček, ki so ga tam postavili kot obet izpolnitve želja vraževernim, me ni zanimal. Jutranji šarm je bil mimo, že so se proti vrhu začele valiti množice miganja željnih. Mimo kapele Matere Božje pri Turškem kopitu in jaslic v skalni razpoki sem se spuščal navzdol, komaj čakal, da zavijem na bolj samotno stezo. Nekoliko je drselo, toda nič zato. Znova sem bil sam.

Megleni razgled