Spet na Hum

Včasih je poti na hrib toliko, da jih komaj prešteješ. Drugič vodita nanj dve. Hum, štajerski Triglav, ima dejansko zgolj eno, ki se navzgor vzpne iz Laškega, preči glavni vrh in nato še dva manjša vršička, ki mu dajeta bratstvo s precej višjim očakom. Na drugi strani se spusti znova nižje, do ravnine, spleta cest. 

Laško

Seveda prečenje ni nujno. Lahko greš do najvišje točke zgolj z ene strani, se nato proti izhodišču vrneš po isti poti. Hm, le kam in kako torej? Če že pot ne more biti nova, naj bo pa vsaj smer, sem si rekel. In se napotil iz Laškega, nad katerim so se vlekle meglice, po cesti proti kraju Tovsto. 

Eden od vrhov

Na znanem mestu sem zavil v breg, se skozi gozd vzpel znova do asfaltne podlage, pa takoj spet izginil v gozd. Nekaj sneženega poprha ni motilo hoje. Je pa vsekakor poživilo poglede, dalo občutek zime. Mala imitacija Aljaževega stolpa je imela belo streho, tudi trava je bila podobne barve. Le pot je ostajala povsem kopna, res ji ni bilo težko slediti. 

Pot

Na glavnem vrhu je nekdo vse pohodnike pozdravil z napisom na roži vetrov. Dobr jutr je izvabil nasmeh. Beli srček je še vedno visel na veji. Le nekaj metrov pod vrhom prvo današnje srečanje. Pogled na Laško. Spuščal sem se previdno navzdol, mimo pohodnikov, ki so se šele vzpenjali. 

Pogled v dolino

Na razcepu pod Prižnico zavil strmo v smeri Blaževe skale. Ustavil sem se še pri odcepu proti Divjemu Farovžu, videl, da stezice kmalu skorajda zmanjka in obrnil. Pred leti sem že rinil naprej, pa kaj posebnega nisem odkril. Še pogled na jaslice, terme spodaj, na drugi strani Savinje. 

Pozdrav

Nato pa nadaljevanje s spustom, srečanje z družino iz ene od bratskih republik, ki je očitno že po nekaj korakih v strmino obupovala. Nisem si hotel predstavljati, kako jim bo šlo višje, na skalah, kjer je v pomoč jeklenica. Ob Savinji sem se vračal proti mostu, misli so hitele, ugotavljale, se obračale nekam nazaj, razmišljanje, kaj bi bilo lahko drugače, kaj je bilo prav in kaj ne. Zaključki so bili, kot vedno, enaki.

Srce