Jutranji Jakob

Jakob je res priročen cilj. Ko ne veš kam bi šel, ne da se ti seveda prav daleč, je to odlična rešitev. Da si pretegneš noge, zadihaš. Začutiš, da je prišlo novo jutro, se zaveš, da bo dan dober, drugačen niti ne more biti. Prav tako je bilo tudi danes. Ni me motilo, da sem doma pozabil lučko. 

Jaslice

Saj vendarle tema ne more več trajati prav dolgo. Navzgor sem se zapodil mimo Podaka, nadaljeval po useku pod Pustim gradom in prečkal cesto. Niti sam nisem prav dobro vedel, zakaj sem se odločil za strmo pot. Morebiti je bil razlog v tem, da sem želel biti čim prej visoko, bližje zvezdam. 

Pri Franciju

Ali pa zgolj v tem, da sem hotel to pot spoznati tudi od spodaj navzgor. Saj sem v obratni smeri že večkrat hodil. Imel sem prav, počasi se je mrak umikal prvi svetlobi. Nad menoj se je pokazala drobna lučka. Kaj bi to lahko bilo, se mi ni niti sanjalo. Ko sem prišel bližje, se je vse razjasnilo. 

Dolina

V duplinah štora, mrtvega spomina na neko življenje, so bile postavljene jaslice, nad njimi je kot zvezda severnica sijala majhna lučka. Poleg njih je stala še domača cerkvica. S hojo sem nadaljeval navzgor, prišel na pot, postal ob Francijevi bajti. Nenavaden je bil pogled na Storžič brez snega. 

Iskra in Jakob

Sredi zime, tako skope z belino. Julijci v daljavi so bili neprimerno bolj beli. Očak Triglav je na sredini pazil nanje, kot pastir na ovčice. Na vzhodu se je nebo rdečilo, prosojne meglice so se vlekle nad zemljo. Pogled proti domu. In nato nadaljevanje proti Iskri in Jakobu. Nisem trkal, da bi ugotovil če je kdo buden. 

Zaplata

Sem se pa ozrl na Zaplato s Hudičkovim borštom. Tudi ta je bila povsem kopna, kaj pa drugega. Na poti navzdol sem se znova ustavil nekoliko pod znamenjem. Pogled na kočo in cerkvico. Nato pa naprej, navzdol, previdno. Pred Podakom sem še zadnjič ošvrknil Julijce, stopal proti parkirišču, zadovoljen, da sem dan začel tako kot je treba. S hojo za svojo dušo.

Julijci v jutranjem soncu