Mrežce

Ja, to je dejstvo. Preizkušeno, dokazano. Snega letos manjka. Na izhodiščih. Višje se ga še kaj najde. Toda kaj, ko je do tja treba priti. Na srečo je bilo še dokaj temno, ko smo avto pustili pri spomeniku in se po bolj ali manj kopni poseki odpravili navzgor. Z upanjem, da se bo dalo smučati vsaj po gozdu, z obveznim škrtanjem in cukanjem seveda. 

Ko jutro zardeva ...

Pa smo delali račune brez krčmarja. To smo spoznali na cesti, od katere je naprej vodila povsem kopna pot. Zavili smo levo, dokaj zasneženi cesti sledili do primernega mesta, potem pa šli malo po svoje navzgor. Skupinica, ki je bila nekaj korakov pred nami nas je začudeno gledala in spraševala, če gremo na enega od Draških vrhov. 

Med vzponom

Sedaj smo bili mi začudeni, očitno se je nekdo izgubil. Pokazali smo jim približno smer proti Lipanci in nadaljevali naravnost navzgor. Kazali so se prehodi, nekateri boljši, drugi bolj za silo. Dokler nismo prišli naravnost na vršna pobočja, se priklopili na povsem shojeno in zvoženo pot številnih. 

Prijatelja

Tam za obzorjem se je prebujalo sonce, rdeče zardevalo. Ugasnili smo lučke, se vzpenjali mimo vrtače do najvišje točke. Razgledi so bili seveda nekaj posebnega, kot vedno s tega roba med Lipanco in Krmo. Dočakali smo, da je svetla krogla začela svoje popotovanje po obzorju, opravili naš redni ritual. 

Osončeni

Nato pa zapeljali navzdol, zavijali mimo vrtače, okoli redkih macesnov. Prišli v gozd, sledili pristopni smučini. Z nekaj previdnosti je kar šlo, izogibali smo se skalam, mestom, kjer smo jih slutili pod snegom. In smuči sneli le nekaj metrov nad cesto. Po njej je spet za silo šlo, vse do odcepa poti proti spomeniku. 

Vršno pobočje

Naprej pa ne. To je bilo hitro jasno. Premalo snega, kjerkoli. Bolj ostanki poprha kot pa prava snežna odeja. Ni nam preostalo drugega, kot da smuči primemo v roke in se do parkirišča in avtomobila napotimo peš. Sedaj bo pa počasi res čas, da spet pade nekaj snega, smo si bili enotni.

Včasih smučam hit, včasih pa počas ...