Okoli jezera in še kaj ...

Dan je bil. Napoved tudi. Kar lepa. In sem se moral nekam dati. Nekaj vprašanj prijateljem dan prej je ostalo brez pričakovanega odgovora, tudi pogled na zemljevid mi je povedal komaj kaj. Na koncu sem se odločil za Bled, sprehod okoli jezera, nekaj takšnega. Izhodišče je bilo parkirišče Betin, po novi poti proti centru kraja, zavoj na obvoznico, tisto, ki jo Bled že ima. 

Prvi pogled na jezero in otok

Pri kozolcu so me mladeniči začudeno gledali, ko sem se vpisoval, zgolj vprašal sem, če bi se še oni. Odkimali so, sam pa sem odšel naprej. Do obale jezera, tam pri Vili Prešeren, naprej v smeri Male Zake, kjer je bilo vse zaprto zaradi regate. Naokoli sem šel mimo številnih čolnov, veslačev, obeh spolov. 

Pogled z Ojstrice

Šibal do Zake in se prav tam, na samem mestu, odločil, da skočim še do Ojstrice. Zagrizel sem v breg, začuden, koliko sprehajalcev se povzpne do te razgledne skale. Sam se množični meditaciji nisem pridružil, fotografija, dve, kratek spust, potem pa vzpon skozi pravi blatni dol. proti Veliki Osojnici. Na razgledišču tudi nisem bil sam. 

Pogled z Velike Osojnice

Še ena fotografija in že sem šel naokoli, izogibajoč se shojenim drsečim delom proti blatnemu dolu. Od tam pa na Malo Osojnico, kjer je bila spet prava gneča. Komaj sem dobil prosto mesto na robu skalnega useka, ob ograji, za še tretji pogled na jezero in otok z višine. Navzdol sem šel po strmi poti, malo pod neskončnimi stopnicami je bilo videti objokano dekle. Pa jo je že njen fant tolažil, zato nisem nič spraševal. 

Pogled z Male Osojnice

Odvijugal sem naprej do obale jezera, šel ob njej pod Vilo Bled do Mlina in naprej mimo Toplic. Zavil sem nazaj proti parkirišču, pa tam pri bencinski črpalki odvil v smer proti sotočju Sav. Hodil sem skozi Koritno, tam lovil prave odcepe na križiščih poti, na koncu ob mostu pri Šobcu pristal na stezi, ki me je pripeljala prav. Ker sem porabil za pohod že kar preveč časa, sem v stiku dveh rek užival le trenutek, potem pa stopal nazaj proti avtomobilu.

Pogled s poti proti Mlinu

Hum

Res sem imel dan predviden za počivanje, relaksacijo, pregrevanje, zaokrožen z masažo. In res je bila napoved dokaj slaba, vreme naj bi bilo kislo, nekaj dežja. A vendarle je bilo zjutraj enostavno preveč časa, da bi ga kar zavrgel, zato sem se odločil znova obiskati Hum. Vršiček nad Laškim je pravi za hiter pohod, da malo pretegneš noge, nekaj razgleda, če ga ne zakrijejo meglice, enostavno dober začetek dneva.

Laško in Hum

Zagrabil sem palice, obul gojzarje, skozi Zdraviliški park stopil do mostu, prečkal Savinjo in nad starim mestom čez travnik sopihal proti gradu. Pri njem sem odvil levo, stopal proti Prižnici, ko je začelo počasi kapljati. Nisem se preveč vznemirjal, vedel, da nevihte ne bo, nekaj kapelj pa mi tudi ne bo škodilo. 

Prižnica

Pogled navzdol, na Savinjo. Zgolj pogled, pridigal nisem nič, saj kaj pa bi imel na takšen dan sploh za povedati. Pohitel sem mimo farovža, velikega križa s kopico majhnih angelčkov, vetrne harfe, do vrha z nekaj znamenji, da tudi Hum hoče biti neke vrste Triglav. Ali vsaj dvoglav. Kaj pa vem, vsaj dva vrhova zanesljivo ima, če hočeš najti tretjega, pa v grebenu proti vzhodu verjetno tudi ne bo težko. 

Križ pod vrhom

Malo sem se ozrl naokoli, hitro odločil, da se ne vračam po isti poti, grem kar naprej in tako naredim zanko. Previdno sem se spuščal, saj je dež namočil skale, korenine, drselo je. Kot pomoč so na najbolj sitnih delih tako ali tako jeklenice, pa vendarle. Šel sem mimo malega Aljaževega stolpa, na enem od predvrhov, se spuščal naprej, odvil desno in prišel po spolzki stezi do ceste. 

Hum

Vračal sem se v Laško, še vedno je z neba kapljalo, do avtodoma sem prišel dokaj premočen. A zadovoljen, dan se je prav lepo začel. Čeprav je dež počasi ponehal, se nisem nič jezil. Saj je prav, da je vedno malo drugače in kaplje izpod neba niso nič drugega, kot prijazen naravni blagoslov. Naj le traja čim dlje.

Sedaj pa ... v terme!

Spet na Starem Ljubelju

Jutro je še nekam izgledalo, dan naj bi bil bolj moker. Vsaj tako so napovedovali vremenski guruji z obeh strani meje in kaj mi je preostalo drugega, kot da jim verjamem. Mogoče pa prehitim dež, sem si mislil, ko sem obul čevlje, zagrabil nahrbtnik in palice ter čez parkirišče stopil do začetka poti. Na njej ni bilo nikogar, kar je bilo glede na kisel vremenski obet dneva več kot razumljivo. 

Meglice

Mirno sem hodil navzgor, tišina me je objela. Tista prava, ki se kar nekako zažre vate, ostane. V zraku je bilo čutiti vlago, megle so se vlekle po meliščih pod Košuto, se dvigale, čisto tiho, kot bi kaj skrivale, kot bi se hotele skriti. Edini glas poleg mojega dihanja je bilo žuborenje vode, napolnila je malo leseno korito. 

Ko sem zadnjič hodil tu mimo, je še ni bilo. Mogoče je nekdo višje odprl pipo, kaj pa vem. Sem in tja je z neba priletela kaplja, nisem se čudil, dež sem pričakoval. Vsekakor sem dovolj trmast, da nisem obrnil, nadel sem anorak, stopal naprej, štel ovinke, upal, da se ne ulije bolj. Priprošnje so bile uslišane. Zadnji ovinek, še nekaj korakov, koča. Videti je bilo, da so prejšnji dan imeli precej obiska, mogoče je bila celo kakšna prireditev.

Koča

Drugače bi si težko predstavljal, kaj dela ob stopnicah na verando avstrijska zastava. Nisem hodil gledat, če kakšen krmežljav oskrbnik gleda izza polken, pa saj se mi tudi ni dalo klepetati. Raje sem med kapljami ujel posnetek, dva, hiter pogled k sosedom, z zvončkom nisem kalil miru, že sem korak zastavil nazaj v dolino. 

Stari Ljubelj

Ker vendarle nisem želel, da me premoči kot nekaj dni prej, sem kar hodil naprej. Vedno bolj je padalo, a nisem se preveč obremenjeval s tem, saj me je vendarle čakala suha obleka. Zlagoma sem stopal proti izhodišču, preskočil še zadnjo spolzko strmino in prišel na parkirišče. Skorajda suh. Do avtodoma sem imel zgolj še nekaj korakov.

Kapelica

Završnica

Napovedan je bil lep dan brez padavin. To je v teh junijskih dneh z aprilskim vremenom res treba izkoristiti. Pozno popoldanski premik do Ljubelja, mirna noč, zjutraj pa nič kaj zgodaj na pohod. Ura je bila namreč že sedem. Pa saj se mi ni nikamor mudilo, cel dan sem imel na voljo. Stopal sem proti Zelenici, ob prehitevanju drugih pohodnikov razmišljal, kakšen cilj so si danes zastavili. 

Pred Zelenico

Pri koči se nisem ustavljal, kar hitro sem bil čez cvetoče travnike pri izviru Završnice, stopal navzdol, videl, da se bo očitno na pašnikih nekaj dogajalo. Pri spodnji pastirski koči je bilo že nekaj ljudi, parkirani avtomobili. Še več teh sem srečeval nižje, ko je navzgor šlo vse, kar leze in gre. Malo sem zmajeval z glavo, vihal nos, a na srečo se je promet počasi umiril. 

Izvir Završnice

Pod Tinčkovo kočo sem srečal le še sem in tja kakšen avtomobil, ko je pohodnik v nadomestilo za nekaj evrov privarčeval toliko in še kakšno minuto več hoje. Vsak po svoje, sem si mislil, stopal naprej in odvil mimo manjšega vikenda. Presenetil sem dva polža v tesnem, nedvomno močno slinastem objemu. Lepa steza me je peljala preko gozdnega pobočja, ob potočku, odložila pri slapu pod Kurico. 

Slap pod Kurico

Voda je višje še padala, nižje bolj mezela čez steno. Verjetno poleti, v vročih mesecih, povsem presuši, sem si mislil. Obrnil sem, se vrnil na cesto, slab kilometer nižje sledil smerokazu in se vzpel do slapu z zabavnim imenom Hudič babo pere. Zakaj so mu dali takšno ime, si lahko vsak misli sam. Ta slap je bil lepši, v curku je padal zgoraj, preko skokov, nižje v lepi krivulji do skal ob vznožju. 

Hudič babo pere

Na mestu s pogledom na padajočo vodo je klop, sedel sem, nekaj pojedel, spil, malo užival v hladu. Potem pa kar malo po svoje, sledeč stečinam živali, hodil v smeri Turške jame. Se je kar lepo izšlo, prišel sem na razgledni vršiček v neposredni bližini jame, potem pa tudi sledjo pretaknil po dolgem in počez. 

Pogled z razgledišča pri Turški jami

Nekdanje zatočišče domačinov iz vasi pod Stolom pred divjimi Turki je še danes dobro ohranjeno in vsekakor vredno obiska. Do ceste proti Završnici sem imel le nekaj korakov, spustil sem se v bližino obale, potem pa začel vračati proti Tinčkovi koči. Vreme je držalo, vmes je nebo postalo včasih malo bolj temno, pa so se takšni oblaki kmalu razkadili. 

Turška jama

Delovna akcija na pašnikih se je ravno zaključevala, udeleženci so odhajali na piknik. Sam sem hodil kar naprej, odvil proti sedlu Šija in tam na Srednji vrh. Vedel sem, da mi zaradi razgleda vsekakor ne bo žal. Sam sem bil na vrhu, tako glavnem kot tistem s klopco. Le en modras se je sončil v bližini vpisne skrinjice, pobegnil, ko sem ga hotel slikati z bližine. 

Na Srednjem vrhu

Ob spustu proti Šiji sem nabiral vršičke, na poti proti Zelenici še druga zelišča. Za čaj in zdravje. Menda. Spet se je stemnilo, malo rosilo, bal sem se nevihte, toda boga groma danes ni bilo naokoli. Že sem bil mimo Zelenice, se po servisni poti spuščal do nekaj cvetov materine dušice, potem pa mimo krav prišel nazaj na Ljubelj.

Modras

Pot okoli treh vršičkov

Ker Lars ni imel časa, sva se do Logatca zapeljala z Juretom (Kranjski Janezek). Še ena serija, kjer sem brez težav strl uganke, dobil končne koordinate. Tako ali tako pa sem že iz naslova vedel, da naju bo pot peljala mimo treh vršičkov, in sicer Tičnice, Ženčka in Sekirice. Prav tako mi je bilo jasno, da naju pohod ne bo pripeljal na noben vrh, toda nič ne de. 

Logatec

Važna je seveda, kot vemo, predvsem pot. Ko sva za seboj pustila zadnje hiše, je bilo nebo skoraj brez oblačka, obetal se je lep in topel dan. Stopala sva po makadamski poti, vmes sem in tja pokukala v grmovje, brez večjih težav našla vse, kar sva iskala. Na belem pesku je ležal živ, no bolje rečeno mrtev, primer škodljivosti sonca. Krt je sedaj ril po nekih podzemnih nebesih, midva mu pomagati nisva mogla več. 

Jure pri vpisovanju

Nepokošeni travniki, posamezne rožice. Nekatere škatlice so bile skrite bolj domiselno, pri eni sva šele z vohanjem več epruvet ugotovila, kako se odpre ključavnica. Druge so bile bolj ali manj za statistiko, nič posebnega torej. Hiter vpis in že sva šla naprej. S ceste sva stopila v gozd, steza naju je peljala malo naokoli, pa sva tudi tako prišla prav, nazaj do serije, ki sva ji sledila. 

Le kaj tako smrdi?

Zaključek je bil pri lovski opazovalnici, res domiselno sva s pripravljenimi pripomočki, skritimi v grmovju, ujela škatlico visoko nad seboj in jo prav tja, kjer sva jo dobila, tudi vrnila. Ob tem pa sva tudi skorajda že zaključila krog, le še vrniti sva se morala na izhodišče. Prav lušten sprehod je bil, sva se strinjala. 

Dvolistni vimenjak

A preden sva šla domov, sva se ustavila še pri manjši lokvi, raziskovala zgodovino Logatca in ga tako prehodila po dolgem in počez. Nekaj s svojim opazovanjem, nekaj s pomočjo, sva strla še eno uganko, potem pa ob lizanju sladoleda zaključila, da je bilo čisto v redu dopoldne. Juretu se je že mudilo domov na kosilo, odpeljala sva proti avtocesti, odvila nazaj v Ljubljano.

Lovska opazovalnica

Disney in še kaj

Tema današnjega obiska Koroške je bil Disney. Sklop bolj ali manj težkih nalog, povezanih z risankami tega ameriškega filmskega studia, je bil strt že pred časom, z Larsom naju je danes čakal le še zaključek, torej obisk samih škatlic. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala proti Korenskemu sedlu, kjer je zaspani policaj zgolj zamahnil z roko. 

Polžek

Strm spust naju je pripeljal v vas Pöckau, kjer sva pri železniški postaji pustila avto in se zapodila čez železniško progo v gozd. Že takoj prva škatlica je pokazala zobe, skorajda dobesedno, saj je Lars ob štoru, ki ga je najprej imel na sumu, zagledal dolgo črno kačo. Ta je lenobno izginila v visoko rastje. 

Lars z Dobračem v ozadju

Sva že kar slutila, da bo tudi nadaljevanje v slogu divjih živali, predvsem klopov, in res niti obilno pršenje z raznimi pripravki ni kaj dosti pomagalo. Lepo sva hodila od vpisa do vpisa, vmes odvila pod avtocesto, za razgled na Dobrač in še kar udoben prehod do zanimive skale. Le od nje sva zavila malo narobe, bolj naravnost, kar ni vedno najboljše. 

Mačeta Team

Lars je zagrabil palico in v slogu divjega moža z mačeto nekoliko skrčil bujno praprot. Nadaljevala sva v krogu, poleg slinarjev občudovala predvsem metulje, veliki družini belokrilih so bile posebej všeč modre cvetice, lovili so se, sedali na njih, se igrali, zabavali po svoje. Spustila sva se do železniške proge, pod hitrimi vlaki brodeč po mrzlem potoku našla še eno škatlico. 

Metulji

Ob progi ali štreki po naše sva šla proti vasi Neuhaus, opazovale so naju, začudeno seveda, le ... lame. Ja, točno tako. Menda jih imajo za neke vrste kosilnic na jezu, vsaj tako je prebral Lars. In če kdo, potem on razume nemško. Kratek postanek pri kapeli Turnberg, potem pa sva že šibala nazaj do avtomobila. 

Knajpanje

Sledil je premik v Podklošter, kjer sva po obisku lokalnega Spara brez težav našla pot k lepemu slapu nad krajem. A da sva prišla do škatlice, je bilo treba čez potok, kar je predvsem Larsu tako v eno kot drugo stran predstavljalo nekaj težav. No, gledati je bilo vsekakor, če sem lahko malo žleht, kar zabavno. 

Lars v akciji

Kakorkoli, vrnila sva se v Podklošter, odpeljala skoraj do Zilje in pod avtocesto parkirala. Odpravila sva se do štirih škatlic, ki jih je bilo za vpis treba sneti z drevesa. Precej nenavaden ribolov torej. Troje sva našla, nekatere lažje, druge nekaj težje, četrte pa ne. Se zgodi. Sledil je nov premik, in sicer do izhodišča ob poti h kmetiji Trabinerhof. 

Storželov

Po ovinkasti cesti sva se kar strmo vzpenjala, vmes pogledala še v Korpičev graben, potem pa sopihala naprej do najvišje točke. Na kmetijo nisva hodila, saj sem iz izkušenj vedel, da piva nimajo. Zatorej sva le obrnila, se spustila do avtomobila in znova čez Korensko sedlo odpeljala proti domu. Kdo bi vedel, kako ali zakaj, toda znova nama je zmanjkalo časa, da bi sedla nekam na pivo, pojedla pico. Mogoča pa nama uspe naslednjič.

Trabinerhof

Kosmatica, Kozjak in Stol

Jutro v dolini Poden je bilo mirno. Čakal sem Adreasa, da se po zamešani kombinaciji prevozov pripelje na zadnjo postajo. Točno po voznem redu je izstopil iz avtobusa, prisedel v avtodom, odpeljala sva do Podnarja. Parkirala sva za cesto, prav hitro pripravila vse za pohod, odkorakala skozi gozd proti Pravljičnemu travniku. 

Na poti

Pogovor je hitro stekel, utrinjale so se misli o tem, kako je v zgodnjem poletju tu vse drugače kot pozimi. Po cesti sva stopala proti Vgrizovi planini pod Kosmatico, le enkrat sva zavila na markirano bližnjico. Koča je bila zaprta, šla sva naprej, preko travnatega pobočja, posejanega z nekaj macesni, do vrha. 

Na Kosmatici

Kot prva sva se vpisala v lepo skrito knjižico, pogledala naokoli, saj se marsikaj vidi. Potem pa stopila navzdol, prečkala malo po svoje strmo gozdno pobočje, sledila stezi proti sedlu med Svačico in Kozjakom. Tam se je Andreas spraševal, ali res mislim še na Kozjak, v odgovor sem zgolj navdušeno prikimal. 

Vgrizeva planina in Kosmatica

Seveda, zakaj pa ne, saj je zgolj dobrih 300 višincev, sem pomežiknil. In saj se splača, vrh je res razgleden. Zagrizla sva v breg, se hitro vzpenjala, pred nama je bil vršni travnik, iskanje škatlice z vpisnim listom. Sem se kar potrudil, na koncu pa vendarle moral priznati, da je od nje ostal le manjši plastični konec. 

Še se najde sneg ...

Le kdo jo je pohrustal, sem se spraševal, potem pa pridružil Andreasu pri križu. Sestopala sva proti Celovški koči, travniki so bili polni cvetja, encijan tu naokoli dobro uspeva. Sam sem jo mahnil še pod Svačico, kjer sem zaradi netočnih koordinat iskal malo dlje. Med tem, ko je Andreas sklenil, da zaradi nekoliko bolečega kolena počije pri koči, sem jo mahnil pod Svačico, zgolj za še en vpis.

Na vrhu Kozjaka

Ko sem se vrnil do koče, koleno ni bilo še nič boljše, Andreas mi je pomignil naj grem navzdol po cesti do treh škatlic kar sam, potem pa se dobiva na sedlu Belščica. Tako sva tudi naredila. Nakracal sem svoje ime še na zadnji današnji vpisni list, potem pa sopihal pod steno. Pot se je na začetku melišča nekam izgubila. 

Vstopni del ferate

Če sem še tako prečil pobočja v smeri, kamor je kazala navigacija, nanjo nikakor nisem prišel. Za povrh je bilo po melišču res sitno hoditi. Šele pod steno sem končno ujel pravo smer, se opremil in zakadil v skalnati svet. Lepo sem se vzpenjal, posamezni detajli bolj ali manj grebenske poti so bili nekoliko težji, sicer pa nič hujšega kot nekoliko bolj strm sprehod. 

Nad menoj je še jasnina

Ko sem bil že čez polovico, je iz oblakov, ki so se prebijali preko Karavank, začelo kapljati. Na srečo pa razen plohe ni bilo hujšega, veter iz juga nad izpostavljeni greben ni prinesel nevihte. Še nekaj korakov, pred menoj je bilo še vršno melišče, ko se je zares ulilo. Ni mi preostalo drugega, kot da hodim naprej, do meje, mimo podrtega križa do vrha. 

Pogled na Kozjak in Belšica

Vreme se je umirjalo, celo posamezne krpe jasnine na nebu, sporočilo Andreasa, da je zaradi moče začel sestopati. Pohitel sem navzdol, pot mi je poznana, naredil sem bližnjico s tekom po melišču, stopal proti sedlu Vrtača, pod njim nekaj ovinkov sledil vedno slabše vidni stezici, potem pa tudi tu ubral bližnjico po melišču. 

Prehod skozi grapo

Je šlo kar dobro, le zaključek je bil nekoliko bolj trd, spuščal sem se ob ruševju, prišel v graben s potočkom, obšel dva ne previsoka skoka, zavil levo in se znašel na makadamski cesti. Sedaj sem že vedel, kje sem. Pri Podnarju je Andreas ravno nekaj popil, ko sem tja prisopihal še sam. 

Padli križ pod vrhom Stola

Zapeljala sva do avtobusne postaje, ugotovila, da pravi avtobus pripelje čez dobro uro. Tako je bilo zadosti časa za pivo, klepet o tem in onem. Ko je avtobus pripeljal, sva se oba zadovoljna z današnjim pohodom poslovila. Odpeljal sem iz doline Poden, proti Ljubelju, domačim krajem.

Belšica

Ponoči na Stari Ljubelj

Ko se mi misel pojavi v glavi, se tam nekaj časa mota sem in tja, niha med navdušenjem in odkimavanjem, čeprav bi mi moralo biti jasno, da je bitka že vnaprej izgubljena. No, saj običajno mi je, samo pretvarjam se, da mi je vseeno, da se bom uprl skušnjavi, da bo zamah z roko in brez veze na ustnicah dovolj. Na koncu seveda grem. Tako je bilo tudi tokrat. 

Večerni pogled proti Begunjščici

Ko sem z običajno hitrostjo lezel proti Ljubelju, sem se prepričeval, da bom imel hoje naslednji dan dovolj. In je zato najbolje peljati skozi tunel in naprej proti dolini Poden. Pa sem vendarle zapeljal na parkirišče pred Kompas Shopom, priprave so bile kratke, že sem sopihal po stari ljubeljski cesti proti prehodu na senčno stran Alp. 

Kapelica

Ura je bila pozna, dan se je zaključeval, kazalca sta lezla proti deseti, že plato je bil prazen, iz trenutka v trenutek bolj temna pot še bolj. Šibal sem mimo kapelice, klopce pri tokrat suhem koritu, posameznih rož ob robu. Že sem bil na zadnjem ovinku, še nekaj korakov in zagledal sem obris koče. Začudil sem se, da gori ena od luči, malo višje se je prižgala še druga, zaslišal sem halo, halo. 

Korito in klop

Hm, le kaj oziroma kdo je to, me je prešinilo? Oskrbnik, ki misli, da je le kakšen tujec tako nor, da hodi tod okoli sredi noči? Od koče je prišlo novo vprašanje. Od kod prihajaš in kam greš? Presneto, kaj takšnega bi spraševal le kakšen zagreti avstrijski obmejni policist. Toda kaj bi delal na naši strani? Tako sem po nekaj glasnih živijo le preklopil v angleščino in vprašal, kdo sploh sprašuje in od kod prihaja.

Megla na vrhu

Hitro je bilo vse jasno. Čeh, kaj pa drugega, je na kolesarskem izletu iz Beljaka peljal ob Soči proti Trstu, odvil v Slovenijo, jo tako malo po diagonali iz juga proti severu prepotoval, na Starem Ljubelju na uravnavi za zaprto kočo postavil svoj šotorček. Vesel, ker je srečal živo dušo, ki se hoče pogovarjati, bi najraje klepetal celo noč. 

Stroji na enem od ovinkov

A sam nisem bil za to, premočena majica, začelo me je zebsti. Zato sem se poslovil, mu zaželel srečno nadaljevanje poti, odhitel navzdol. Ko sem precej nižje pogledal nazaj, je bila ob koči še lučka. Z nasmehom sem odšel skozi noč, proti parkirišču na Ljubelju, razmišljal o tem, naj ostanem tu ali se premaknem. Toda to je že začetek druge zgodbe ...

Roža ob poti