Zvezde

Nebo. Nad menoj. Modro. Vedno bolj temno. Oblaki počasi rdečijo, nagubani, zaviti, nenavadni vzorci. Luna, počasi se debeli. Vedno več jo je, tam visoko. Mimo nje črta, letalo jo je zgrešilo zgolj za malo, kdo je bolj prestrašen? Koraki, odmevajo na asfaltni cesti, stopnice, zavoj, vrisk otrok. Pred vrati življenjske šole. 

Srečanje

Vprašanje o tem, kako te vidijo drugi. Nepomembno. Saj nihče nikogar ne pozna. Noče poznati. Tujci. Rdeča, zelena, prestop na drugo stran kovinske reke. Kamnita cerkev, relikt nekega obdobja, verovanj, ki vedno bolj izginjajo. Majhne jaslice, je za njih še komu mar? Sramežljivosti ni več, rdečica je izginila, zbledela. 

Rdečica

Vprašanje, do kam v gozdu seže mestni zrak? Pljuča ga zajemajo, kakršen koli že je. Drugače ne gre, meja med biti in ne biti. Biti. Ne biti. Pogled kovinske pošasti seže tja, kamor oči ne zmorejo pogledati. Le kdo sploh hoče to videti? Luna, ujeta med veje drevesa. Zvezd se še ne vidi, svetlobe je preveč. Dneva. Mesta. 

Ujeta

Visoki balkon nad kotlino, obvezen postanek, vsaj za trenutek, vsaj za hip. Tisoče in tisoče luči, betonskih kock, širokih cest, ozkih ulic, utripov, čuti se jih vse do sem. Misel ponese naprej do velike cerkve, tam na griču, kjer sence skrijejo oboki. Tema se motovili okoli, vedno manj se skriva, pregnala je svetlobo, prelila hiše, ulice, objela gozd, segla vse do srca. 

Samo senca ...

Naprej drobijo koraki, na meji med gozdom in mestom, ostri ločnici med vsem in nami, med tem, kar je bilo, tem, kar je. Kaj bo, tako ali tako ni mogoče vedeti. Gradovi, panoji, luči, ljudje. Počnejo to in ono, kot bi bili sami na svetu. Rdeča, zelena, kovinska reka. Stoji. Koraki, odmevajo na asfaltni cesti, vrišč, počasi se izgublja. Življenjska šola. Ima smisel? Luna, še vedno je tu. Nebo. Nad menoj. Črno. Sem in tja, izven svetlobe mesta, se vidijo zvezde.

Vera