Srečanje

Sobota, sončen dan. Že vnaprej je bilo jasno, da bo na Ljubelju gneča. Toda kam je lezla druščina, ki je že pred peto razgrajala na parkirišču, mi res ni bilo jasno. Sam sem potegnil do sedme, torej dosti bolj človeške ure, se oblekel, pogledal, ali je že zunaj dovolj svetlo, se počasi pripravil. Seveda sem v nahrbtnik stlačil tudi vse, kar sem vedel, da bom potreboval na vrhu. 

Gremo ...

Malo pred osmo sem stopil v hladno jutro. Komaj sem za seboj iz tople notranjosti potegnil še vso opremo, že se je izza vogala s smučmi v rokah pokazal Andy. Počasi so na kup kapljali še drugi prijatelji, me zbadali, da so pričakovali zajtrk. Jaz tudi, sem se smejal nazaj. Na moje presenečenje so bili ostali peš ali s krpljami, celo Günther in Barbara, ki sta sicer zaprisežena turna smučarja. 

Sonce se je pokazalo

No, vsak po svoje, sem zmignil z rameni. Še malo smo počakali, potem pa sklenili, da naj si zamudniki kar sami pripišejo, da morajo hoditi sami. Prvih nekaj korakov sem naredil z Larsom, opazovala sva jutranje sonce, ki je pokukalo skozi škrbino za Ljubeljem. Pozdravil sem Jureta, opazil, da je Barbara malo zaostala. 

Pod servisno cesto

Počakal sem jo, spregovorila sva nekaj besed o tem in onem in med tem ujela druge. Razen Andyja, ki je s smučmi ušel naprej. Pognal sem se za njim in ga šele na ovinku nad plazom ujel. Se mu vidi, da postaja pravi maratonec. Počakala sva Larsa in Jureta, jima namignila, kje bi bilo treba kopati za zaklad, potem pa odšla naprej. 

Andy nad Zelenico, Lars in Jure v ozadju

Če sva hotela biti na Trianglu ob uri začetka dogodka, se nisva smela pretirano obirati. Kot bi mignil, sva bila mimo koče na Zelenici, nadaljevala proti vrhu. Videti je bilo, da je prazen, pa ni bilo tako. Ko sem prišel do vremenske postaje, me je pozdravil znani glas. Osem minut prezgodaj. Je rekel Tuši, poleg njega pa me je z zanimanjem gledala prijazna pasja glava. 

Triangel

Andy je bil na vrhu le malo za menoj, drugi so kapljali počasi, eden po eden. Med tem je na škatli pod vremensko postajo nastal priročen šank, s piškoti, raznimi vrstami poživil, čajem. Dan je bil lep, prav nič se nam ni mudilo, klepetali smo, gledali kolono, ki se je vzpenjala po Osrednji grapi proti Begunjščici, sem in tja je do vrha prišel še kdo, seveda smo spregovorili vsaj besedo ali dve tudi z njim.

Prijatelji prihajajo

Naredili smo še skupno fotografijo, pospravili vse, kar smo našarili tam okoli, vključno z odpadki. Potem so pešaki počasi odkorakali navzdol, midva z Andyjem pa sva mimo njih švignila na smučeh. Je šlo dobro, hitro sva nad Zelenico odvila levo, smučala na plaz in po njem navzdol. Veliko se jih je vzpenjalo, danes je bila res gneča vsepovsod. 

Šank

Pri koči Vrtača sva opazila, da se nama bliža teptalec. Malo sva čakala, potem pa zapeljala navzdol, se umaknila, da je odpeljal mimo in nižje razočarano ugotovila, da je prej dobro utrjeno smučarsko progo naredil precej bolj neužitno. Izpod snega je tudi izbrskal kamenje, kot je opozorila smučarka pred nama. 

Zimski Triangel

A saj tu so bile tako ali tako že prej mine, previdnost pa več kot potrebna. Počasi sva zavijala do Ljubelja, zadovoljna z dnevom, smuko. Pospravil sem opremo, se preoblekel, potem pa sva lovila tople žarke in čakala druge. Ko so prišli, je sonce že zašlo za Begunjščico, nič več ni bilo tako prijetno, ohladilo se je. 

Andy med spustom

Zbrali smo se pred avtodomom, spili pivo, klepetali in gledali, kakšna gneča je na parkirišču, sankališču, celem Ljubelju. Ko so prijatelji odšli, sem počakal še Tomaža, ki je prismučal z Vrtače, potem pa brez cilja, volje, ideje, kaj početi celo popoldne na tem mrazu, odpeljal proti dolini. Ja, taklemamo. 

Na zdravje!