Pozno je bilo. A nič zato. Ko sem parkiral na Ljubelju, je bilo nad menoj jasno nebo, urni kazalec se je pomikal proti enajsti. Kljub nekaj belega poprha, ki ga je prinesla novoletna noč, mi je bilo jasno, da sanke lahko ostanejo v prtljažniku. Prvi koraki so potrdili, da imam prav. Na ovinku sem sicer zagledal sledi, vendar je navdušenec drgnil bolj po pesku kot snegu. Neužitno bi rekel prijatelj.
 |
| Izvir ob poti |
Hrup posameznih avtomobilov, ki so skorajda sredi noči hiteli kdo ve kam, je ostal nekje spodaj, potihnil. Nad seboj sem zagledal lučki, počasi sta se spuščali, prvo in edino srečanje. Nisem edini, ki zvečer ne gre s kurami spat, sem se smejal sem pri sebi. Z višino je bilo novega snega več, rahlo je škripal pod nogami.  |
| Kapelica |
Stopal sem mimo oddajnika, kapelice nekaj višje, izvira in klopi ob njem. Voda je žuborela, toplo je, pretoplo za ta letni čas. Tišina in mir sta bila okoli mene. Nič se nisem ustavljal, dobre pol ure in že sem bil pod sedlom. Še zadnji ovinek, vprašanje, je koča odprta? Odgovor sem dobil prav hitro, vse je bilo kot izumrlo, le luč je prižgal senzor.  |
| Meja |
Novi sneg, okoli deset centimetrov ga je bilo, so pohodniki novega leta že popolnoma poteptali, obisk je bil torej dober. Stopil sem prav do meje, kamnitih obeliskov, kapelice. Seveda sem zvonček pustil pri miru, zgolj še enkrat sem se razgledal, kar se je videlo v svečavi lune, potem pa stopil počasi navzdol. Luna je svetila na Košutico, greben Velikega vrha, na debelo zasnežene veje smrek. Prav praznično so bile videti.  |
| Luna za Košutico |
Mestoma je bila podlaga trda, toda hodilo se je v redu. Palice so bile v dobro pomoč, počasi sem se spuščal. Misli so bežale k cesti, sosedom, jutrišnjemu dnevu. Prišel sem do zadnjega odseka, se spustil po stopnicah na cesto, stopil v avtodom. Nekje v glavi so bile stvari dorečene, sedel sem za volan in se odpeljal skozi predor. Kosmatica je … vabila.
 |
| Snežene čipke |
Ni komentarjev:
Objavite komentar