Smrkelj in sneta sekira

Oblačnost dneva poprej se je razkadila. Ko sva s parkirišča zagrizla v breg, je bila nad nama jasnina. Tako lepa, da me je na smiselnost fotografije v smeri Košutice in Velikega vrha opozoril Tomaž. Seveda sem nasvetu sledil, ob tem pa malo nergal, ker je Ljubelj popoldne tako hitro v senci. A kaj se more, zato pa sneg ostane nekaj dlje. 

Jasnina nad Ljubeljem

Danes je bilo precej več ljudi, ob koncu tedna bo pa verjetno sploh gneča. Tomažu se je mudilo, svetloba je odhajala. Nisem ga potolažil s tem, da sva pet minut hitrejša kot dan prej, niti s tem, da lepši dan prinese tudi nekaj več svetlobe. Na vrhu plazu je bila skupinica žensk, precej glasna, vsaj za najin okus. Mogoče je bil to razlog, da je Tomaža kar izstrelilo naprej. 

Pri skali na ovinku

Pri skali na ovinku sem ga še slikal, potem pa ga ni bilo več. Kasneje se je opravičeval, da gneče res ne mara. Meni je bilo vseeno, tako ali tako sem hodil, kot sem lahko. Šel sem mimo koče in se vzpenjal naprej preko znanega pobočja, vmes naredil še kakšno fotografijo. Da sem ujel enkratni trenutek in nekajkrat vdihnil. Je bilo le treba, saj drugače ne gre. 

Proti Trianglu

Čeprav je bil Tomaž na prvem vmesnem času malo skeptičen, sem tempo lepo držal vse do konca. Pet minut hitreje kot dan prej. Hitro sva se pripravljala na smuko, podrobil sem, da že vem, kako bo naslov mojemu zapisu na blogu. Tomaž se je le nasmehnil in odsmučal navzdol. Ja, res ga je strah teme, sem se smejal sam pri sebi, med tem, ko sem se še vedno pripravljal. 

Zahod

Potem pa na polno zašibal, hitri zavoji, levo nad Zelenico, navzdol na plaz in naprej. Pobočja so vedno bolj zvožena, zdrsana, minsko polje gosteje posejano, vedno bolj je verjetno, da povoziš kakšen kamen. A ob pomanjkanju snega drugače ne gre, sem se tolažil, ko sem se ustavil tik ob avtomobilu. Bo treba kakšen dan premora. Predvsem pa naj že prinese veter kakšen oblak, ki bo odvrgel novo belino, naredil smuko nad Ljubeljem spet takšno, kot mora biti.

Pa sem ga le ujel ...