Pod zvezdami

Nekaj pred deveto zvečer sem parkiral na Ljubelju, na mestu, ki mi je še posebej všeč. Kolega mi je naslednji dan rekel, da imam na njem že skoraj rezervacijo. To sicer ne, je pa res, da sem na Ljubelju zadnje čase pogosto. Je preprosto povedano prijetno, mirno, možnosti za hojo, smučanje, sankanje, pa veliko. 

Odhod

Danes sem si zamislil Triangel, kaj pa drugega. Zato sem kmalu po prihodu v pričakovanju minskega polja zagrabil stare smuči in stopil v noč. Čelka je osvetljevala belo pobočje, zdrsano od smučarjev, preluknjano od številnih pohodnikov, sem in tja pokazala v snegu skrito kamnito past. Čisto nič se mi ni mudilo, res sem hodil zložno, brez pretiranega naprezanja. 

Skozi noč

Sem in tja mi je nasproti pripeljal zapozneli smučar, navzdol prikorakal pešec. Hiter pozdrav, potem pa sva že odšla vsak na svojo stran. Včasih je malo zapihalo, upal sem, da na vrhu ne bo vetrovno. Koča na Zelenici je bila odprta, novoletna smrečica pred vhodom, prižgane lučke. Zgolj zapeljal sem mimo, nadaljeval proti Trianglu. 

Zelenica

Zdaj ni bilo več nikogar, počasi sta se v meni v popolnosti naselila mir in tišina. Špura ali pristopna smučina je bila narejena, tudi s starimi smučmi sem hodil brez težav. Poznalo se je, da sem imel širše pse, bolj prilagojene smučem. Med hojo sem se večkrat ozrl navzgor, opazoval svetleče zvezde. Je še kje kdo? Inteligentno bitje, mogoče celo podobno nam, ljudem? Si ga res želimo spoznati? 

Pod vrhom

Vprašanje je seveda nesmiselno prav tako, kot je nesmiselna neskončnost. Če namreč gledamo vesolje kot prostor brez konca, potem je neskončno tudi število Rimskih cest, osončij, kot je naše, planetov z življenjem, nekih Kekcev, ki se s smučmi vzpenjajo na Triangel. Razen, če je neskončno kot … krogla. In se vse vrača, obrne znova nazaj, združi glavo z repom. 

Oldtimer model

Kdo bi vedel? Še modreci nimajo pojma, kako bi potem vedel jaz. Kakor koli. Vzpel sem se še tistih nekaj metrov do vrha, pogledal v nebo, vprašanja so izpuhtela, ostala je zgolj misel … lepo je. Pihalo ni, zato sem počasi, brez hitenja pripravil smuči, prižgal močnejšo lučko, zapeljal navzdol. Smuči so lepo drsele, zavijale, kratke so bile kot prave igrače, zlahka vodljive. 

Zmrznjena vremenska postaja

Nič nisem eksperimentiral, lepo levo nad kočo, proti plazu, po njem navzdol. Pod prelomnico, še posebej pa zadnji del pred parkiriščem je včasih zaropotalo. Bolj kot jezil, sem se čudil, saj kamna kljub močni lučki nisem niti videl. Ja, taklemamo. Še enkrat sem se ozrl na nebeške lučke, danes bom spal pod njimi.

Pred prvim zavojem