Po tem, ko je bilo v petek vreme na meji regularnega, se je očitno čez vikend in ob začetku tedna toliko pomirilo, da sem med vožnjo proti Ljubelju razmišljal celo, če bo kaj sonca. Pa ga je bilo bore malo, megle, oblaki, so se vlekli naokoli in zakrivali sramežljivo jasnino. Pod parkiriščem sem debelo pogledal ob novi pridobitvi, več kot dobrodošli, to je treba povedati.
 |
| Modro in belo |
Jo bo treba ob priliki preizkusiti. Prikolica, tri mizice pred njo, ponudba obsega, kolikor sem lahko videl, čisto vse, kar potrebuješ po uspešnem spustu. Brez težav sem dobil mesto na zgornjem parkirišču, po nekaj korakih stopil na smuči. Od kar je nasulo snega, da ga je dovolj, če ne že kar preveč, je bela kulisa na eni in drugi strani prav fajn.  |
| Bela piramida se sramežljivo pokaže |
Špura je bila lepo narejena, mimo koče Vrtača, kratek cikcak po plazu navzgor, kot bi mignil sem bil na Zelenici. Nižje se je drevje otreslo belega plašča, tu zgoraj je bilo še povsem prekrito z debelo snežno odejo. Prav čarobno. Na grebenu je malo pihalo, bolj za okras kot zares. Nič zato. Sem bil že na najvišji točki, priprave, pogledi, čakanje, če se bo sonce kaj pokazalo.  |
| Megleno morje v daljavi |
Name ni posvetilo, žarki so pobožali izvir Završnice, tudi na drugi strani je bilo videti jarko svetlobo. Spustil sem se na levo stran, prečil toliko, da sem prišel do nedotaknjenega pršiča, rezal zavoje v debelo snežno odejo. Držal sem se ob robu, iskal nezvožene dele, zavil nad Zelenico, prečil pot, še nekaj zavojev in že sem bil na robu Šentanca.  |
| Tudi na drugi strani se kaže svetloba |
Tu sem odvijal proti desni, toliko časa, da sem prišel do nepopisanega pobočja. Pogled višje ni kazal, da bi se kaj premikalo, pa vendarle se med vijuganjem nisem ustavljal. Čisto preventivno. Pod kočo Vrtača je bil sneg bolj težak, ob zadnji strmini rahlo pomrznjen, ko sem zavil na križkraž prevoženo pobočje, je bil pa tako ali tako prvovrsten rodeo. Prezračen, zmigan, vsekakor … zadovoljen.
 |
| Podpis |
Ni komentarjev:
Objavite komentar