Megleni Porezen

Ko sva se z Borutom ob šestih pripeljala do Jureža, sva bila na sedaj velikem in lepo pripravljenem parkirišču prva. Le prečkala sva cesto in že stopila na smuči, sledila špuri gor, dol, spet zložno gor in malo bolj dol do Davče. Kmalu sva jo po ozki brvi prečkala, malo naprej je bila nova brv, prav tako ozka, lepo zasnežena. 

Nočna

Bližnjica, bob steza, rob travnika. Da sva prav tam, nama je bilo jasno, čeprav videla nisva prav veliko. Le kar je osvetlila lučka. Špura je šla najprej ob gozdu, nato je zavila vanj, sprva naravnost navzgor, nadaljevala dokaj položno, pa spet bolj strmo, razgibano. Seveda sva imela tistega, ki jo je potegnil, precej v zobeh. Je bilo ja treba stalno spreminjati naklon na okovju. 

Skuštrano

Na robu gozda sva lahko ugasnila lučko, dan se je zbudil. Ko sva čez zadnjo strmino prišla na greben, je prav pošteno pihalo. Megle so se preganjale vse naokoli, zastirale poglede sem in tja. Kamorkoli. Sneg je borno rastje ob grebenu, še posebej od koče proti vrhu, okoval v sneženi oklep, ustvaril enkratno forma vivo. Stvaritvam bodo dnevi najkasneje s pomladjo šteti. 

Umetnina?

Na vrhu sva se stisnila k spomeniku, vsak na svojo stran. Pa je ob sunkih vseeno kar konkretno vleklo. Dedci so ob robu ustvarili grd rumen flek, nič ni sodil v belino. Vzpela sva se tisti meter ali dva do najvišje točke, kjer so bežeče megle razkrile pogled na greben od Črne Prsti proti Rodici, ga spet takoj zakrile, razkrile, zakrile. 

Porezen

Kot bi se ne mogle odločiti. Komaj sem ujel ob razkritjih fotografijo ali dve. Spustila sva se proti koči. Ko sem pred seboj zagledal belo kopico se mi je zdela prav zabavna. Ko sem zapeljal preko nje in ugotovil, da gre le za s snegom prekrito skalo, malo manj. Zavila sva navzdol, v gozdu naredila nekaj zavojev. 

Razkritje

Prečila sva na travnike, po njih iskala čim manj popisan list. Za konec nama je ostalo še nekaj bob steze, dvoje ozkih mostičkov čez potok in malo gor, malo dol kardio vadba do zadnjih zavojev pred avtom. Za sonce sva bila prezgodnja, pa nič zato. Ker potem bi bilo pa že preveč kičasto, je rekel Borut. In kako prav je zopet imel.

Megleno morje se preliva proti Baški grapi