Korenščica

Tomaž je napisal, da bi se prišlepal na idejo. Da moram torej jaz povedati, kam. Nasul sem nekaj idej, pa se je zgolj smejal. Nič zadovoljen. Kajti hotel je, da povem točno. In sem napisal Korenščica. Z vprašajem. Smejal se je, da čaka na klicaj. In ga je dobil. Seveda sva se smejala oba. Malo manj, ko sva nad Javorniškim rovtom kljub štirikolesnemu pogonu obtičala. 

Mesto prvega razgibavanja

Nekaj časa je po zasneženi podlagi, za katero nisva mogla ugotoviti ali je cesta ali zgolj sankališče, Tomaž še peljal. Potem pa se je avto začel posedati, treba je bilo nazaj, a sva ob zavoju, malo izven utrjene podlage, obtičala. Nič drugega nama ni preostalo, kot da sva vzela lopati v roke. Tomaž je v avtu trdil, da bo treba naprej, pa ni šlo. 

Struška

Moja ideja, da nazaj, je potem, ko sva odmetala že precej snega okoli avta, obrodila sadove. Avto sva nekako porinila ob rob ceste, se pripravila in jo mahnila po snežni podlagi. Tomaž še vedno jezen, spraševal se je, kaj mu je bilo treba lesti naprej. Meni je bilo zaradi nekaj minut zamude in hoje po cesti vseeno. 

Cesta ali sankališče?

Zavila sva v smer Pustega rovta, sledila špuri po grabnu proti poseki. Nanjo sva stopila že nad planino, prijetno naju je obsijalo sonce. Pa sva naredila le nekaj zavojev, ko je izginilo za Triglavom. Sneg je bil mestoma južen, ravno toliko, da je zmočil pse in bil kriv za coklo, ki se je nabrala pod smučmi. Eno sem očistil že v gozdu, obe, ko sva prišla na cesto. 

Poseka

Tomaž je zmajeval z glavo, da se bo sneg kmalu spet nabral. Pa se ni. Korak je bil veliko lažji, šla sva do Belske planine, zavila v smer današnjega cilja. Večerni mrak je prinesel mraz, na vrhu Korenščice sva se pripravila za spust, odsmučala navzdol. Sprva so bili zavoji v pršiču prav dobri, le nepopisano flanko si moral najti. 

Zahod

Pod cesto v gozdu je bila že rahla skorja, pa vendar se je sprva uvijalo prav dobro. Nižje kot sva bila, več je bilo smučin, smuka vedno bolj podobna rodeu. Še bolj v žlebu, kjer je bila kombinacija slogov še najboljša rešitev. Po cesti je šlo seveda naravnost, hitro, tu je bila že potrebna lučka. Le to sva se čudila, da je bilo spusta tako veliko, ob vzpenjanju se nama pot ni zdela zelo dolga. 

Korenščica

Avto sva uspešno pripeljala z obrobnega parkirišča do trdnih tal, splužene ceste. Tomaž z razmerami sicer ni bil zadovoljen, meni niti ni bilo tako slabo. Ujel sem nekaj sončnih žarkov, se zmigal, pa tudi zavoji v zgornjem delu so bili prav odlični. Tudi družba je bila, kljub nesrečnemu začetku in nekaj slabe volje, seveda odlična.

Večer