Volja

Hja, včasih se zgodi. Tokrat se je že. Da so se mi stvari malo prepletle, zapletle, drugi so čakali mene, sam sem čakal druge. In tako do Tomaža pripeljal slabe pol ure kasneje, kot je sam predlagal odhod. No, ura je bila določena cca. Torej približno enkrat takrat. Pa vendarle sem videl, da bi bilo bolje, da bi bil točen. Ali raje celo kakšno minuto prej. 

Proti Zelenici ... še pravočasno?

Ker je dan še vedno kratek, smuka ob dnevni svetlobi pa boljša, vidijo se grbine, skoki, liniji lažje slediš brez neprijetnih presenečenj. A kaj se more. Kolikokrat bi čas zavrtel nazaj, če bi lahko. Pa ne gre. Vsaj glede na naše vedenje, sploh pa znanje in zmožnosti, ne. Saj, roko na srce, je to boljše. Drugače bi se stalno vračali nazaj, popravljali to in ono. 

Poglej si, no ... nasmeh!

Od najbolj minornih zadev, do življenjsko pomembnih. In z vsakim takšnim, še tako drobnim popravkom, bi podrli celoten tok nadaljnjega časa, resetirali zadeve in v določenem trenutku prihodnosti vplivali prav na vse in vsakogar. In če bi to lahko počeli vsi … Nora misel. Kakorkoli. Hitro sva naložila vse potrebno, odpeljala proti Ljubelju, tudi zelena luč pred tunelom mi je šla v plus. 

Na Zelenici

Sva pa pridobljeni čas zapravila potem na parkirišču, ko je Tomaž namignil, če bi zapeljal kar na plato pod bivšo žičnico. Že po enem metru sem ostal v snegu in se rešil z nekaj ročne pomoči. Parkiral sem ob stavbi trgovine, priprave so bile hitre, ob pol štirih sva končno zakorakala po snegu. Pogled na začetno zamišljeno parkirišče, nasmeh na ustnicah. 

Pod vrhom

Tam je stal zgolj en terenec, vse naokoli njega na debelo zasneženo. Z mojo Toyoto … ha, ha, ha. Špura je bila lepa, še nič preluknjana, mimo koče Vrtača, cik-cak ob robu plazu, mimo Zelenice, čez zgornja pobočja, do vrha Triangla. Tam nisva bila sama, Tomaž, ki je zadnji del v sprinterskem koraku pospešil do najvišje točke se je pospešeno pripravil. 

Nekateri že smučajo ...

Kar pojdi, sem mu namignil, vedoč, da bodo le zavoji brez lučke malo popravili voljo. Ko sem se pripravljal, sem gledal, kako je zaprašil navzdol. Nič se mi ni mudilo, zložno sem zapeljal navzdol, vijugal po celcu, se vmes, če so utrujene noge to hotele, za trenutek ustavil. Še z dvema smo se malo prehitevali, ob postankih kakšno rekli. 

Gneča

Čez plaz smo šli bolj desno, da nismo povozili vse špure in da smo ujeli kakšen lep zavoj v celem snegu. Prav dobro je bilo. Še zavoji nad parkiriščem, do njegovega roba sem tudi sam pripeljal brez lučke, Tomaž me je čakal pri avtu. Stimmung steigt, bi rekli severni sosedje. Ali volja se je popravljala po naše. Itak.

Prašenje