Danes sem bil sam. Nekaterim se prav pozno ni dalo, drugi so bili na morju, tretji so smučali kje drugje, četrti se na klic niti niso odzvali. Tudi prav. Cesta do Ljubelja je bila nekoliko zasnežena, vendar se je peljalo brez težav. So bila pa zato parkirišča bolje splužena kot dan prej, dobil sem prosto mesto.
 |
| Zima |
Spregovoril sem nekaj besed z možakarjem, ki je že pospravljal opremo, izvedel, da vse do vrha kar dobro piha, pri avtomobilu stopil na smuči. In že kmalu videl, da veter kot tak niti ni težava, zafrajhana špura precej bolj. Včasih sem jo moral praktično zatipati, saj jo je povsem zasulo. En korak se je udrlo, naslednji ne. Aha, tukaj bo. In tako malo sem in malo tja.  |
| Koča Vrtača |
Nad kočo Vrtača se mi sledi po plazu ni dalo iskati, zato sem šel za tistimi, ki so v globokem useku hodili kar naravnost navzgor. Na srečo ni preveč drselo. Sem in tja je kakšna dvojica odprašila mimo mene navzdol, kdo je pozdravil, kdo tudi ne. Videl sem, da mi nekdo sledi, bil je šele na začetku plazu, pa vendarle občutek, da nisi čisto sam, ni bil napačen.  |
| Zelenica |
Ko sem prišel do Zelenice sem naredil fotografijo, dve, se spustil po kratkem pobočju navzdol, ob tem pospravljal fotoaparat. Napaka. Videlo se ni nič, špuro sem v uravnavi zgrešil in se brez opore palic prekucnil v sneg. Sem kar potreboval nekaj časa, da sem se pobral, našel v celem snegu palici, stopil naprej. Sled nekoga pred mano od tu vse do vrha še ni bila čisto zasuta.  |
| Split bord pod vršnim pobočjem |
Zložno sem se vzpenjal, nekaj minut bolj zgodnjega odhoda mi je dajalo vedeti, da bo dneva za smuko dovolj. Ob pogledu na vrh sem bil začuden, dva sta bila na najvišji točki, eden malo nižje. Le kje so bili prej, da nisem nikogar opazil med vzponom? Ko sem stopal mimo, se mi je tisti spodaj zasmejal. Hej, tvoja brada. Nisem se videl, vedel pa vseeno. Snežni mož, itak.  |
| Smrekica |
Ob sunkih mraza sem se pri vremenski postaji hitro pripravil, veter je prinašal boleče iglice drobnega snega. Spust, zavoji, včasih si se kar zapičil v napihane zastruge. Zavil sem na obvoz mimo koče, se na vrhu strmega dela ustavil. Tako ni šlo več, moral sem oči zaščititi z očali. In res je bilo zavijanje potem veliko boljše, uživaško skozi cel sneg.  |
| Priprave pod vrhom |
Sledi prejšnjih dni ni bilo več. Le pri kakšnem zavoju si jih še začutil pod seboj. Večinoma pa ril skozi napihan sneg, do kolen in čez. Še zadnji spust, pobočje, pripeljal sem se prav do avtomobila. Luksuz pa tak. Pospravil sem opremo, očistil avto snega, navil glasbo, odpeljal previdno po spolzki cesti proti Tržiču.
 |
| Zapis |
Ni komentarjev:
Objavite komentar