Gobovica

Virus se kot pritlehna bojazen vedno bolj širi in zažira v vse pore našega življenja. V zadnjih dneh je še kako zaznamoval, spremenil naš vsakdan, podrl načrte. Nič več ne razmišljamo o pohodih, smuki, izletih, te misli je zamenjal strah pred prihodnostjo. Le kaj bo z nami sedaj? 

Modra

Še bolj po tem, ko virusa mogoče ne bo več? Ali nam vsaj ne bo več tako nevaren, kot pravijo, da je danes? Se bo življenje vrnilo v stare tirnice? Bomo mi še isti? Preživeli? Predvsem pa, kako bo vplival na našo dušo, na družabnost, socialne stike? Se bomo še hoteli videti, poznati? Kdo bi vedel. 

Rjava

Še najbolje pravijo naši prijatelji iz južnega vetra. Živi bili pa videli. In res ni dobro, da človek dopusti, da se mu razmahnejo črne misli. Te se še bolj razvijajo znotraj štirih sten, vsaj pri tistih dušah, ki potrebujemo širjave, veter, sonce, pobočja, žuborenje vode, petje ptic. Treba je bilo ven, v gozd, na samotne poti, da se misli prevetrijo, skrbi stopijo. 

Rumena in zelena

Tja, kjer je toplota spodbudila drobne cvetice, da so tako kot vsako leto, brez strahu, nezavedno, odprle svoje cvetove, jih nastavile soncu. In saj vendarle za predihanje ni treba daleč. Na bližnji travnik, kucelj, mogoče zgolj okoli Gobovice. Tam nad Mengšem, še kako znani hrib. 

Rdeča in bela

Da je koča zaprta, je bilo jasno, toda nič za to. Poti je zadosti, priporočilo glede samote, ki mi je že sicer ljuba, je bilo tako še lažje uresničiti. Predvsem pa so me pri moji hoji navdušile barve. Modra, rumena, rjava, rdeča. Še bela je bila čisto posebna, drugačna od domačih sten. 

Češnjeva

Češnjeva. Šel sem malo levo, navzgor, mimo koče, prijazno odzdravil, tako, na daljavo seveda. Se na drugi strani spustil navzdol, zaokrožil naokoli in že sem bil spet na izhodišču. Dobre tri četrt ure, pa sem bil povsem drugi. Spet poln energije, spet živ. Zgolj upal sem lahko, da bo še dolgo tako.

Planinsko tihožitje