sobota, 28. marec 2020

Zvoh tretjič

Še tretjič sem jo mahnil na Zvoh. Tik pred menjavo ure, menda eno zadnjih, sem se odločil, da izkoristim jutranjo svetlobo. In tudi prehitim trenutek, ko se zapornica na Jezercih spusti navzdol. Seveda je bilo zgodnje vstajanje nujno, vožnja proti visokemu izhodišču še v temi. 
Prva sled svetlobe
Toda cesta je bila dobra, že sem se ustavil pod Rozko, naredil prve korake po samotnem pobočju navzgor. Mir je bil vse naokoli mene, kljub temi sem točno videl kod bo treba. Tudi v Tihi dolini ni bilo nikogar na spregled, stopal sem naprej, po srednji proti, višje zavijal v strmino, z vsakim korakom bil bližje vrha. 
Grintavci
Končno se je svet izravnal, mimo jezera sem prišel do zgornje postaje žičnice, sedež na žici nad menoj, sezona je bila za to leto zaključena. Še nekaj korakov do najvišje točke, povsem rahla sled rdečice na vzhodu. Veter preteklih dni je križ okoval v ledeni oklep. Znane gore so se počasi izvijale iz temnega objema. 
Storžič
Ura je bila nekaj minut čez peto, čas je bil, da pride nov dan. Pozdravil sem Storžič v daljavi, pogledal skozi objektiv fotoaparata samega sebe. Vedno več svetlobe je prihajalo, prej skriti detajli so postali vidni. Jezero pod menoj je bilo belo, pomlad sem gor še nekaj časa ne bo prišla. 
Pogled nase
Pripravil sem se, preveril opremo, zapeljal zložno mimo žičnice na pobočje Zvoha. Po progi sem vijugal navzdol, svetlobe je bilo že zadosti, lučke nisem potreboval. Zavoji so si sledili, vijuganje je bilo vedno bolj zanesljivo, švignil sem do srednje proge, peljal navzdol proti Tihi dolini, preskočil na zadnje pobočje. 
Jezero
Kot blisk je prišel spomin na dni mladosti, ko sem tu preživel veliko lepih dni. Naslednji trenutek je spomin ostal za menoj, tako, kot so nekje daleč ostali vsi ti davno minuli dnevi mojega življenja. Zadnji del proti Rozki, ko se pobočje že izravna, je bil najbolj zahteven. 
Pred odhodom
Sledi predhodnikov, nastale ob toplih popoldnevih, so zmrznile. Smuči so hotele malo po svoje, toda tega jim seveda nisem dopustil. Zadnji zavoj, pospravljanje opreme, ura se je komaj nagnila čez pol šesto, ko sem se že odpeljal proti Jezercem, dnevu naproti.
Pogled nazaj

Ni komentarjev:

Objavite komentar