Cerkno

Po dveh tednih v krajih brez snega sem seveda komaj čakal, da spet stopim na smuči. Toda načrti so se z uvajanjem ukrepov zaradi virusa spreminjali iz dneva v dan. Po vrnitvi domov mi ni preostalo drugega, kot da sam najdem kakšno krpo snega, na kateri si bom dal duška. Kolebanje med Soriško planino in Cerknim se je na koncu nagnilo v korist slednjega. 

Komaj kaj snega!

Peljal sem skozi Železnike, Davčo, do parkirišča Brdo. Pobočja so dajala nekoliko klavrno podobo, upal sem, da bo snega za smuko vseeno dovolj. Sledeč zgledu predhodnika sem jo tudi sam ubral navzgor po levi strani. Nekaj kratkih prekinitev me ni skrbelo. Strmina je bila hitro za menoj, po položnem delu sem jo mahal naprej, razmišljal o tem, kam vse bom še zavil. 

Bele smreke

Snega je zmanjkalo malo pred reševalno postajo. Pripravil sem se za spust, uvil mimo žičnice, delal zavoj za zavojem po otroški progi ob krožničkih, odvil proti spodnji postaji žičnice Lom. Zadnji zavoj sem naredil nekaj metrov od predhodnika, v teh časih je odmik priporočljiv. 

Nekateri že smučajo

Skorajda domačin se je odločil, da gre nazaj navzgor. Sam sem imel drugačne načrte. Zagrizel sem v breg, se vzpenjal čez strmo pobočje proti vrhu Loma. Pričakali so me zasneženi macesni, oblaki so bili kot ementalec. Modre luknje na beli podlagi. Odsmučal sem naravnost navzdol. 

Lom

Teptalni stroj, ki je pregledoval snežne topove je pripeljal navzdol nekoliko za menoj. Nisem se prav dolgo obiral, sledil je vzpon proti Brdu, tudi tu se je začetna strmina počasi unesla. Spet sem se ustavil v bližini reševalne postaje, odsmučal navzdol. Seveda sem si želel presmučati vse proge, zato sem zavil proti Počivalu. 

Macesni

Vendar je bilo že na začetku snega zgolj za vzorec, po nekaj udobnih zavojih pa ga je nižje prav hitro zmanjkalo. Ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem in vrnem na progo proti Brdu. Odsmučal sem navzdol proti izhodišču. Seveda po strani, kjer sem se vzpenjal in kjer sem vedel, da je snega načeloma zadosti. 

Razgled

Nekajkrat sem se odgnal, da sem uspešno preskočil travnato prekinitev, potem že zadnjič zavil, prav na koncu, zgolj nekaj metrov od parkirišča. Toliko je že bilo, da sem videl, da še znam, da sem se predihal, naredil nekaj zavojev. In dobil voljo, da še grem. Če bodo le omejitve zaradi virusa to dopuščale ...