Zvoh drugič

Dan ni bil ravno najboljši. Obet sneženja v višjih lega, še nekaj vetra, le kdo bi silil navzgor. Sploh pa na robu noči, ko se verjetno vidi malo, če sploh kaj? Toda tudi takšne, nekoliko bolj neprijetne razmere so lahko izziv. Ko preizkušaš sebe, svoje sposobnosti, ko se naučiš spoštovati mati naravo. Seveda ne brezglavo in neodgovorno, to vendarle ne gre. 

Rozka

Stopil sem mimo Rozke, ki je z osvetljenim napisom označevala še nedolgo nazaj odprto planinsko kočo. Se izgubil v meglenih pobočjih, zavijal tako, kot se mi je zdelo prav. In presenečeno uzrl steber žičnice tam, kjer ga nisem pričakoval. Sodobni pripomočki razjasnijo tudi takšno nejasnost, vseeno pa sem kar debelo gledal, ko sem prišel nad Tiho dolino skozi poseko, ki je nekoč ni bilo. 

Na vrhu Zvoha

Luči v kočah okoli še nedavno živahne plaže so bile svetilnik v temi, ostale pa so tihe, tudi psa, ki se je jezil pred dnevi, ni bilo slišati. Zabrisane sledi, veter je sveži sneg prenašal sem in tja. Vseeno mi je uspelo ujeti srednjo progo, ob dobrem poznavanju hriba nadaljevati navzgor. 

Zmrznjen

Strmina se je položila, ker nisem videl prav veliko, sem se spraševal ali grem povsem naravnost navzgor ali vijugam sem in tja kot rahlo okajeni vaški pijanec. Vsaka posebnost, ki se je kar naenkrat pokazala pred menoj, me je najprej presenetila. Pa sem jo kaj hitro postavil v prostor, bila mi je dober smerokaz. 

Priprave

Že sem bil pred jezerom, zavil pod žičnico proti vrhu. Veter je snežinke nosil mimo mene, ko sem se hitro pripravljal na spust. Hladna noč ni dajala volje za daljše čakanje. Iz nahrbtnika sem vzel močnejšo luč, z njeno pomočjo brez težav spustil do vrha smučišča, zavijal navzdol. 

Roža vetrov

Le na razcepu prog sem prepozno opazil, da sem nad prvo, najbolj levo. Dvigovati se mi ni dalo, začel sem rezati zavoje skozi napihan sneg navzdol. Še smuk mimo Tihe doline, zavoji proti Gospinci in spet se je tik pred menoj posvetil napis Rozka. Pustolovščina je bila končana.

Zavoji v napihancu