Apnišče

Nekoliko napovedovan je vseeno ukrep omejitve gibanja zgolj na območje lastne občine presenetil, zasekal v že tako okrnjene načrte. Seveda se je predvsem tistim, ki brez takšnih in drugačnih bregov ne moremo, takoj postavilo vprašanje enakopravnosti. 

Večerni oblak

Sreča tistim, ki živijo v mejnih občinah, kjer se dvigajo visoke špice najvišjih vrhov Grintavcev in bližnjih sosedov in se je torej možno dvigniti do čudovitih razgledov brez strahu pred grozečimi sankcijami. Ob tem me je ob objokovanju ravninskega dela moje okolice presenetil spomin na nekoliko višjo vzpetino, ki predstavlja hkrati tudi najvišjo točko občine. Apnišče. 

Pot

Proti večeru sem se odpeljal do izhodišča, nekaj avtomobilov je kazalo, da misel ni premamila zgolj mene. Pa vendarle je bila zahodna pot dokaj prazna, nekaj bežnih srečanj s potrebnim odmikom ni moglo predstavljati hujše nevarnosti za javno zdravje. Že nekaj časa nisem hodil tu gor. Zato je bilo treba kar pogledati kod in kam. 

Vrh

Pomanjkanje označene poti na zemljevidu, kolovozov in poti, je predstavljalo kar manjši izziv. Pa vendarle sem šel prav, beli poprh na tleh, ostanek sneženja izpred nekaj dni. Pot se je sedaj odlično videla, nekoliko zavita pripeljala do najvišje točke. Bil sem sam, užival, vesel, da sem naredil nekaj korakov, se predihal. 

Pogled z roba travnika

Navzdol sem se spustil na drugo stran, z roba travnika so se mi odpirali pogledi proti Krvavcu. Seveda na sedlu nisem zdržal, zagnal sem se po stranski poti proti vrhu, na Štefanji Gori postal ob cerkvi, v večernem mraku nekaj časa užival ob pogledih. Nato pa mimo šterne stopal navzdol. 

Štefanja Gora

Še eno bežno srečanje. In precej daljše v telefonskem razgovoru s prijateljem. Je bilo potrebno, majhen obliž na rano omejenih srečanj, zgodnje jutranjih nedeljskih smučarskih pustolovščin. Da bi bilo tega le čim prej konec, sva se strinjala oba. Že je bil pred menoj spomenik, izhodišče, krog se je zaključil, vesel sem bil …

Zahod