Zvoh

Saj niti nisem dobro vedel. Če bo šlo, ali je možno, kdaj in kako. Med vožnjo proti Jezercem so bili nekateri deli ceste poledeneli, ne veliko, zgolj, kot bi nekdo hotel namigniti na previdnost. Pripeljal sem do zapornice, ugotovil, da se ob šestih očitno ne odpira. Med pogovorom s prijateljem je minila tudi sedma ura. 

Večer na Jezercih

Ni mi preostalo drugega, kot da se s prispevkom zahvalim pašni skupnosti za luknjasto cesto do zgornje postaje gondolske žičnice. Med čakanjem se je znočilo, na srečo je bilo jasno in dobro sem videl kod bo treba. Snega je še zadosti, v dolini je bilo tisoče lučk, ob pobočju je presenečala modro okrašena smreka. Ostanek novoletnega časa. 

Premalo snega pred zapornico

Šibal sem proti Tihi dolini, upal, da je pes, ki se je oglašal iz koče zaprt. Bil sem sam, smer so mi kazale sledi motornih sani, nekateri se očitno v teh časih zabavajo z norenjem naokoli. Srednje pobočje, zavoj desno in nato levo. Hoja ni bila zahtevna, psi so držali, vzpenjal sem se naravnost navzgor. 

Lučke v dolini

Ko se je strmina unesla, sem vedel, da do vrha ni več daleč. Pred umetnim zajetjem sem zavil pod žičnico proti najvišji točki. Veter se je zaganjal, nekaj časa je pihal tako močno, kot bi hotel prestaviti sam vrh. Potem pa je povsem ponehal, v brezvetrju se je bilo veliko lažje pripraviti na spust. 

Roža vetrov

Naredil sem še nekaj fotografij, presenečen nad rožo vetrov, katero sem tokrat opazil prvič. Spustil sem se previdno navzdol, ob pomoči lučke risal zavoje. Enega za drugim, po poti po kateri sem se vzpenjal. Svetlobe je bilo dovolj, že sem pod spomladansko progo zavil v smeri Tihe doline. 

Tak sem ...

Pes je bil tiho, preskočil sem na progo, ki me je pripeljala do izhodišča. Zadnji zavoj, tik pod Rosko, pustolovščina se je zaključila. Pri avtomobilu sem se nasmehnil telohu, ki ga je ujel nov val mraza, nato pa počasi in previdno odpeljal navzdol. Zadovoljen, vesel, z obljubo, da se še vrnem.

Teloh