Apnišče drugič

Kam le? Če ne znova na najvišji hrib domače občine? Z manjšim obvozom. Recimo, da sem zašel. Saj ne, da bi se hvalil, toda se zgodi. Tudi dobrim poznavalcem tega dela. Seveda sem takoj, ko sem zmoto spoznal, pobegnil. Dam častno taborniško. In še kakšno drugo, če kdo želi. 

Jutro

Kakorkoli. Sedaj sem prehitro skočil na sredino, vendarle pa je prav, da grem od začetka. Kajneda? Sobota, jutro, velikonočni vikend. Pirhov letos ne bo, potica in ostale dobrote pa že. Odpeljal sem se do Olševka, parkiral pri spomeniku, nikogar ni bilo tam okoli. Kar malo presenečeno sem stopil na pot. Saj vendarle nisem bil pretirano zgoden. 

Pogled na Ljubljansko kotlino

Tokrat sem se odločil za pot mimo šterne, vsaj na spletu je izvir tako poimenovan. Odcepom se nisem pustil zapeljati, skozi drevje je presevalo jutranje sonce, odprl se mi je pogled na ravnico okoli letališča, Šmarno goro. Mimo manjšega izvira sem nadaljeval proti večjemu bratu, preskočil na pot, ki pelje … nekam. 

Sv. Štefan

Saj sem že v osnovi omenil. Zmeda v orientaciji. Hitra fotografija Svetega Štefana, nato pa navzdol. Znova na domače ozemlje. Počutil sem se kot naši dedje v vojnih časih. Bo kje počila puška? Iz katerega grma vreba zaseda? Kdo bi si lahko to pred dobrim mesecem dni mislil? 

Hrepenjenje

Da se bomo kot ilegalci tihotapili v senci, novodobni Krpani. Seveda brez nečloveških moči slovenskega ljudskega junaka. Preko travnika sem prišel varno, se spustil na sedlo, čez samotno senožet vzpel do najvišje točke. Znova doma. Užival sem nekaj trenutkov v samoti, nato pa odšel navzdol. Na razpotju sem se odločil za pot, po kateri še nisem hodil. 

Apnišče

Sledil sem ji na zemljevidu, peljala me je čisto v redu, očitno tu marsikdo hodi. Sem pomislil in kmalu srečal prve pohodnike. Torej to več kot drži. Steza me je odložila na razcepu, le nekaj metrov oddaljenem od spomenika tistim, katerih skrivanje se ni tako dobro končalo, kot moje danes. Pa saj so bili vendarle tudi časi veliko bolj resni.

Vrh