Veliko Kozje

Menda nikoli ne morem biti prav dolgo na miru. Mora se nekaj dogajati, tudi sam se moram premikati. Eppur si muove. Itak. Zato ni bilo čisto nobene potrebe, da bi mi za začetek gibanja razkazali mučilne priprave in bi si lahko v bujni domišljiji naslikal vse bolečine, ki me čakajo. Kajti najhujše tovrstne naprave so prav v moji glavi. 

Klanec

Ko se moram premakniti, ko ne morem brez hudih očitkov samemu sebi prav dolgo ostati na mestu. In ker sem vedel, da se bom popoldan razvajal s pregrevanjem v savnah, poležavanjem in branjem, sem se zjutraj moral … zjagati, kot se ne prav lepo slovensko reče. Veliko Kozje se mi je zdel primeren način. Da bi se premikal iz Laškega kako drugače kot s kolesom pa seveda ni bilo niti za misliti. 

Parkirišče

Po stranskih cestah, ki jih danes izrabljajo kot kolesarske, sem bil kar hitro v Rimskih Toplicah. Šibal sem naprej do kraja Gračnica, kjer se je začel vzpon. Saj o njem ni kaj veliko povedati. Makadam, ki se kar strmo, brez možnosti za kakšen pravi počitek, vzpenja. Itak, da sem skorajda izpustil dušo, ko sem lezel v klanec in se jezil, ker je že zgodaj dopoldan tako presneto vroče. 

Najvišja točka

Ob tem sem se seveda spraševal, kaj mi bo treba še popoldan v vročino savn. Kot bi šel iz dežja pod kap. Končno sem prilezel na sedlo, strmina se je unesla, lažje sem zadihal. Toda, ko sem zavil k samotni, očitno zapuščeni kmetiji, se je klanec šele res postavil pokonci. Uf, groza. 

Razgledišče

Malo sem peljal, malo enostavno ni šlo, potem pa mimo kamnoloma, ki ga je nekdo izkoristil za odlagališče vsega, kar ne potrebuje. In nadaljevanje skozi gozd do razcepa, kjer sem prislonil kolo in šel naprej peš. Po stezi, do razcepa in nato proti najvišji točki. Ki je sredi gozda. Kar nekaj, bi lahko rekel. 

Pogled proti Kumu

Zato je treba še malo naprej, do res lepega razgledišča. Nekaj minut sem užival v občutku, kot bi bil na vrhu sveta. Potem pa odšel nazaj, srečal možakarja, ki je ravno sopihal proti razgledu, nadaljeval navzdol, do kolesa. In z njim, hitro, kolikor sem vedel, da je prav, proti dolini. In naprej. Do Rimskih Toplic, Laškega.

Pogled v smeri izhodišča