Košutica

Dopust. Kaj pa drugega. In lep dan, ki se je obetal. Želja, ki je že nekaj časa tlela. Košutica, tudi Ljubeljska baba poimenovana. Pa pustimo tisto babo vnemar, sej ni prav lepo ime. Vsekakor tisti vrh, ki je tam nekje vmes. Kljub imenu, no enemu izmed njih, ki ga veže na Košuto, jo od glavnega grebena loči Hajnževo sedlo. 

Jutro

Pred leti sem sicer že zlezel na najvišjo točko, prečil je pa še nisem. Ker sem začel na Ljubelju je bila seveda lovska pot še najbolj primerna za vzpon do planine Korošica. Megle so se kadile naokoli, tako, da sem se že spraševal o pravilnosti vremenske napovedi. Cvetje pomladi me je po poti skozi gozd pričakalo na robu travnikov. 

Korošica

Krave so že mulile travo, drugače pa je bila planina videti izumrla. Le avto pri koči je dajal slutiti, da vseeno v koči je nekaj živega. Šel sem mimo ostankov nekdanjega življenja, leseno okostje danes služi le kot smerokaz. Se vzpel do sedla, malo počakal in res. Megle so se že skorajda razkadile, pokazala se je stene Košutice, skrotovje in melišče preko katerega pelje pot. 

Strmali Košutice s Hajnževega sedla

Malo me je vleklo proti Velikemu vrhu, tudi pot nanj s te strani mi je bila še uganka. Pa sem se premislil, brez čelade bi bil vzpon po krušljivem pobočju izzivanje brez pomena. Šel sem po začrtani poti, gamsi so s padajočim kamenjem opozorili nase. Pogled v Avstrijo je budil ideje, kam vse bi se še dalo. Gor in dol, malo naokoli. Zanimiv vršiči, prav takšne poti. 

Pogled na vrh

Vzpel sem se na prvi vrh, po ozkem in mestoma izpostavljenem grebenu prečil na drugega z vpisno knjigo. Lep pogled na Ljubelj, vrhove nad njim. In v Avstrijo. Kjer me je prav zamikal Lokovnikov Grintovec. Dan je bil še mlad, torej bo čas še za kratek skok k sosedom. Spuščal sem se do razcepa, zavil proti Dovjakovemu sedlu, mokre trave, nenavadna skala, sedlo. 

Ljubelj

In nato levo navzgor, skozi ruševje, potka, vse do najvišje točke. Malo postanka, da na ta od vseh pozabljen konček povabim še koga. Potem pa nazaj navzdol, prečenje pod Košutico, naprej proti Staremu Ljubelju. Prvo srečanje danes, z oskrbnikom, pastirjem iz Korošice. Je šel pogledat, če so sosedje kaj zaščitili mejo. 

Lokovnikov Grintovec

Zato, da živina ne prehaja. Nekaj besed, potem pa sem nadaljeval. Čez prehod, nad lestvijo, kjer te je šele, ko pogledaš nazaj, kar malo groza. Če se to podre … Na sedlu ni bilo nikogar, tudi koča ni bila videti odprta. Posamezna srečanja na stari ljubeljski cesti. Ja, lep dan je bil, prav dobro sem ga izkoristil.

Stari Ljubelj