Roswell

Je že tako naneslo. Da sem se celo za mene, ki postajam očitno vedno bolj zaspanec, presneto zgodaj zjutraj, znašel v Mostecu. Pravega načrta niti nisem imel. Zgolj, da bi šel malo naokoli, premagal nekaj višinskih metrov, se tako predihal in lažje začel nov dan. Brez načrta se seveda nisem obremenjeval kam zavijam. 

Pot

Vedel sem, približno katera smer bo prava, naravnost ali malo naokoli, nekako bom že prišel na vrh. Šišenski hrib. Najvišji vrh Rožnika. Meka za tiste Ljubljančane, ki ne zmorejo ali enostavno nimajo časa za Šmarno goro. S ceste sem ob prvi primerni priliki zavil, našel lepo, široko pot, se prav zložno vzpenjal. Tišina, res redka srečanja, mir torej. 

Pot pod Šišenskim hribom

Korenine, kostanj prejšnje jeseni, ki je vzklil. Išče svoj prostor pod soncem, začenja hud boj z ostalim rastjem. Mogoče mu bo uspelo, mogoče ne. Prihodnje generacije bodo vedele, mogoče bo kdo kdaj postal pod drevesom, ki so zraslo prav na tem mestu. Pod vrhom sem se prevalil na drugo stran, spustil do mesta, kjer sem začel iskati vpisni list. 

Kostanj

Vrtel sem se v krogu, začudeno me je opazoval starejši par s psom, ki se je odločil, da bo ravno na tem odročnem kraju naredil postanek. Končno sem se, z nekaj pomoči seveda, vpisal. Odšel nazaj, se vzpel na najvišjo točko, kjer kot neznani leteči predmet straši velika antena. Mogoče je bila ravno ta vzrok za zapise o Roswellu pri hiši nekaj nižje, ki jo sedaj prenavljajo. In od koder je res lep pogled navzdol. 

Neznani leteči predmet

Nad njo pa je zapuščena stavba, kjer si je umetnik dal duška. Skušal sem prebrati zapis, potem pa na drugi strani znova slediti pot, po kateri sem se tudi vzpel. Preplet steza je kot koreninski sistem drevesa, širše, ožje, sem in tja. Nekatere se križajo, druge zavijejo vstran, tretje izginejo v bujni rasti mladega grmovja. Prišel sem prav, na pot, preko ceste, tja do obronka Koseškega bajerja.

Stena zapisov