Lepa nedelja. Jaz pa tako zelo zgodaj doma. Pa vendarle sem se kar zamotil z raznimi opravili, odhode sem in tja pa odrival na kasnejšo uro. Dokler si nisem priznal, da se mi prav pretirano migati ne da. Torej odpadejo kolo, strmi breg, hitenje in prepoteno telo. Ob želji, da bi vseeno zaužil nekaj svežega zraka in razmisleku, kje bi se mi lahko pridružila starejša generacija, pa mi je na misel prišla pot, ki smo jo z otroki velikokrat prehodili.
 |
| Grajska kapela |
Zatorej sva se zapeljala do izhodišča nad jezerom Črnava, tam pod Pustim gradom, nekaj višjim Jakobom. In se hitro, presenečena nad velikim številom avtomobilov, premaknila na drugi konec gradu Turn. Ki je seveda že dolga leta dom starejših. Sprehodila sva se do kapele, slišal sem razlago o tem in onem iz zgodovine zavoda, tako, iz prve roke.  |
| Pogled na Krvavec |
Svojega kratkega bivanja tam gori, ko sem bil seveda daleč premlad, da bi bil pravi oskrbovanec, se prav nič ne spomnim. Mi je pa to in ono iz moje rane mladosti vedno zanimivo slišati. Sprehod skozi Potoče, kjer sem skozi zaveso, ki zastira najbolj daljne spomine, že zagledal nekaj znanih prizorov, ljudi.  |
| Starejša generacija |
Mojo krstno botro in ljudi, ki so takrat tam okoli živeli, kostanj, zajce. Nadaljevanje nad novimi hišami, pod čebelnjakom in skozi gozd. Na odcepu poti je oznaka opozarjala, da je nadaljevanje navzgor lahko nevarno. Posledice požara na Potoški gori še niso povsem odstranjene. Toda midva nisva zavijala, šla sva naprej, mimo Hribernikove hiše in zadnje kmetije, prav nič se nama ni mudilo.  |
| Pri "žolni" |
Ko sva prišla do gozda, sva kmalu zaslišala značilno udarjanje. Naprava, kjer voda samo sebe poganja višje, včasih smo ji z otroki rekli kar žolna. Spomini so se budili. Obrnila sva in se vračala po isti poti proti Potočam, domu starejših občanov. Dan je počasi ugašal, visoko na nebu se je že pokazala … polna luna.
 |
| Luna |
Ni komentarjev:
Objavite komentar