Čiščenje

Dan je bil ravno pravi. Napoved o popoldanskih plohah in nevihtah je odpihnil rahli veter visoko nad nami. Beli kosmi so se raztepli, modrina. Strahu pred slepečimi bliski, grozečim bobnenjem ni bilo več. S prijatelji smo se srečali na Jezercih, prijazni pozdravi, sem in tja navihan nasmeh. 

Modrina

Zbrani smo stopili proti Tihi dolini. Vsak po svoji poti, pobirali smo ostanke zime. Ko se sneg stopi, ostane tisto, kar na poletne travnike vsekakor ne spada. Odvržki številnih smučarjev. Sam sem jo mahal visoko, mimo Doma, pozdravil Marijo Snežno. 

Cvetoče

Nekaj časa sem čakal, morebiti še kdo pride za menoj. Nato pa se spustil do mesta, kjer smo polne vreče zložili na kup. Pa se nisem mogel ustaviti. Modrina me je vabila naprej, navzgor. Kaj bi zavijal, sem šel kar naravnost, v skale.  

Tiha dolina

Prijatelj se mi je v strmini pridružil, ko sem sopihal proti vrhu Zvoha. Kot bi se hotel dokazati samemu sebi.Ustavil sem se šele pri križu, lovil sapo, lovil poglede naokoli, se zazrl v skoraj prazno jezerce tik pod vrhom. Lupina vesoljske ladje. 

Zvoh

Počakal sem, da je zadihal tudi prijatelj, nato pa sva že tekla navzdol. Saj tako noge manj trpijo. Pa še prej si na naslednjem razgledniku. Preko vrha Njivic sva se zavihtela na Krvavec. Steber na vrhu se je zabadal v modrino. Še en vrh, postanek in nekaj ujetih pogledov, to se seveda samo po sebi razume. 

Vesoljska ladja?

Nato pa navzdol, čez cvetoče travnike, polne barv, novega življenja. Le še nizko, skoraj v Tihi dolini, je sredi pobočja na senčnem mestu bela packa spominjala na minule dni. Razigrano sva se poigrala s kepami, letele so mimo glav. 

Krvavec

Posedela na topli terasi, seveda je pivo kmalu prišlo na mizo. Sva si ga zaslužila. Ob klepetu je popoldne minevalo prehitro, že je bil čas za slovo. Do Jezerc smo se vračali počez, ni bilo potrebe, želje, za nove višinske podvige. Noge so bile utrujene, glave vesele.

Jezerca