torek, 02. maj 2017

Svetnika

Ostal sem sam, za dekleti je bilo vse, kar je bilo zanimivega dan poprej, skorajda preveč. Po temnih doživetjih sem si danes zaželel sonca. Njegove topline, nežnega božanja. Toda ni ga bilo. Ko sem stopil na pot, me je pokrivala debela puhasta odeja nemirnih oblakov. Cesta je vodila visoko, proti svetnikom, mogoče celo robu nebes. Komaj sem čakal, da jo zapustim. 
Debela puhasta odeja
Vihal sem nos nad redkimi smrdečimi štirikolesniki, njihovi lastniki so jih porivali previsoko. Reševala me je zgolj zgodnja ura, kasneje bo samo še slabše. Posamezna srečanja so bila prijetna, pozdravi pristni. Tudi to bo kmalu drugače. Vedel sem. Šel mimo kapelice. Tovrstna znamenja ob poti že dolgo iz mene niso izvabila nobene molitve. 
Kapelica
So zgolj odraz nekega preteklega časa, upanja, tihe priprošnje, ki jo je odnesel veter. Mogoče se je uresničila, mogoče ne. Tistih, ki so jo izrekli, že davno ni več, kapelica pa ostaja pomnik minljivosti. Zima je bila kratka, snega po planinah nad menoj je že zdavnaj zmanjkalo, a uspel je napolniti podzemne zaloge. 
Slapič
Kapljice so se združile v slapič, drsel je navzdol po skalah, korito je bilo polno. Drugo znamenje ob poti me je pustilo enako hladnega kot prvo. Stopal sem hitro, pred menoj sta bila že Primož in Peter, svetnika, katerima so ljudje tu postavili svetišči. Da sta na grehe in molitve gledala zviška. 
Znamenje
In da so bili po drugi strani verniki v dolini in na sončnih obronkih vse naokoli v strahu pred božjim srdom. Vzpel sem se do Petra, sedel na kratko ob njem, še sam pogledal navzdol. Grehov nisem videl, lahko sem jih zgolj slutil. Vseh sedmero in še katerega za povrh. Zaprl sem oči, jih znova odprl, nato pa stopil po svoji sledi navzdol. 
Peter
Sedaj so bila srečanja bolj pogosta. Toda pozdravov je bilo manj, dan je odpihnil jutranjo prijaznost. Nisem silil v nikogar, zaprl sem se vase, se izgubil v svojih mislih. Koraki so si sledili, znani prizori izgubljali v meglicah spomina. Saj ne, da bi jih hotel čim prej pozabiti. Enostavno je tako bilo.
Primož

Ni komentarjev:

Objavite komentar