ponedeljek, 01. maj 2017

Kamniška jama

Jutro je komaj vstalo, sonce še ni osvetlilo drevesnih krošenj v Kamniški Bistrici, ko smo že stali na zbirnem mestu. Kaj pisana druščina, zbrana z vseh vetrov. Vsi brez strahu pred temo, željni novega, pustolovščine. Klepet je odmeval še dolgo po tistem, ko smo že odšli. 
Proti jami
Do tabora, tam pod Orglicami. Kjer smo odložili težak tovor in kot prerojeni izginili v gozd. Stezica nas je peljala višje, proti Kamendolu in našemu cilju, Kamniški jami. Dihali smo vedno globlje, pod nami so se na robu strmih trav odpirali prepadi. 
Zavese
Končno je bil nad nami velb, majhna luknja pod njim, desno od naravnih oken, je vodila v kraljestvo Hada. Seveda se ga nismo ustrašili, prižgali smo svoje novodobne bakle in se splazili do prve razširitve. Pred nami so se odpirale dvorane, pod nami brezna, črna, strašljiva. 
Bodice
Zgolj slutili smo lahko, da se kamenček, ki je padal v globino, nekje dotakne dna. Nekaj očarljivih sigastih zaves ni bila pravo bogastvo. Aragonitni ježki, ki smo jih bolj slutili, kot videli na stropu dvorane pa že. Bližje smo si jih lahko ogledali na blokih, ki so se morebiti pred tisočletji ali zgolj nekaj urami odlomili in padli v globino. 
Gospodar
Stopali smo mimo slapu, prišli do končne dvorane, steklenice na steni so kazale na vsakoletni obisk. Tu se je naša hoja končala, duhovnik je povedal svoje besede, dokončal obred. Pesem nas je pospremila na poti nazaj, pot je bila sedaj bolj znana, pa vseeno ima tema svojo moč. 
Na koncu
Znašli smo se pred steno, poiskali nadaljevanje. Vodič nam je za konec prihranil najlepše. Splezali smo na prižnico, visok zagozden balvan, s katerega smo kot duhovniki v cerkvi pogledali v globino in pozdravili tiste, ki so ostali spodaj. 
Pogled na prižnico od spodaj
Do izhoda in dnevne svetlobe ni bilo več daleč, po štirih urah smo znova stopili na sonce. Toda lepot za ta dan še ni bilo zadosti. Ob poti navzdol smo naredili obvoz do velba, ki se bočil visoko nad naravnim mostom. Kot prehod za velikane. Pod njim smo se počutili res neznatne. 
Okno
In ladje, s premca katere smo gledali v dolino pod nami in visoke valove gora vse naokoli. Za konec, pred srečanjem ob jedači in dobri kapljici v dolini, smo si prihranili Orglice. Saj nismo bili prvič tukaj. So pa ob padanju iz višine v čudovit tolmun tisoči kapljic res nekaj posebnega. 
Premec
To smo se strinjali vsi. Naravna prha. Dan je počasi ugašal, s prijatelji smo spregovorili besedo, dve, odšli iskat skrite zaklade. Tema se je priplazila od nekod, nas objela, v smislih smo se znova vrnili v globino, daleč pod zemljo. Prižgal se je kres, dan se je zaključil tako, kot se mora. Popolno.
Orglice

Ni komentarjev:

Objavite komentar