nedelja, 04. junij 2017

Sv. Hema nad Podjuno

Prejšnji dan smo bili na obisku pri Kralju Matjažu. Ali je to neko nestvarno bitje ali resnični junak iz preteklosti je seveda lahko odgovoriti. Kako pa je bilo z Emo ali Hemo, kot običajno rečejo severni sosedje, je pa že drugo vprašanje. Pa moj današnji cilj ni bilo raziskovanje tovrstnih povezav. 
Sončni travniki
Raje sem se prepustil dihanju, vrtenju pedalov in dviganju iz Globasnice proti sončnim travnikom, ščepcu otroškega navdušenja ob najdbi lepega in veliki žlici zgodovine teh krajev. Najprej sem se odločil za romanje k Svetemu Simonu. Menda je bil velik gorečnik, njegova cerkev je nad dolino, tisoč metrov visoko. 
Simon
Prav velikega razgleda od nje ni, je pa postavljena na mirnem kraju, jasi sredi gozda. Toda česar ne vidijo oči, lahko začuti duša. Spust na sedlo in vzpon do Heme sta bila mimo kot piš vetra. Presenečenje na vrhu je bilo seveda veliko. Ostanki nekdanjega svetišča so razkriti današnjim očem, romarska hiša pod njim tudi. 
Sv. Hema
Današnja cerkev je videti prav skromno, lipa ob njej pa je veličastna. Kar vidiš lahko očake, ki možujejo tam in skušajo najti odgovore na vprašanja tistega časa. Ali pa razmišljajo, koga bodo vrgli v brezno malo nižje. Tisto, ki je odprtina nad Rozalsko jamo. V njej je kapela, posvečena sv. Rozaliji, pod njo izvir zdravilne vode. 
Notranjost
Občudoval sem strme stene, popil nekaj požirkov, prav toliko vzel še s seboj. Pred cerkvijo, znova na soncu, z nasmehom poslušal govorico ljudi, ki so prihajali v cerkev. Mešanica obeh jezikov, enakopravnih, kot bi ne bilo nikakršnih razlik. Spustil sem se navzdol, kolo je drvelo do novega kuclja, na katerem stoji še ena cerkev. 
Rozalska jama
Zadnja, ki sem jo obiskal danes. Sv. Andrej. Potem, ko me je oblajal nezaupljivi štirinožec z bližnjega dvorišča, sem se po strmi poti vzpel do travnate uravnave. Kar peš, s kolesom ne bi šlo. Nato pa že zaključeval krog, zavijal po cestah tja proti Podjuni, ki danes nima več tako lepega imena. 
Sv. Andrej
Čakalo me je še nekaj kilometrov do Globasnice. In en postanek. Pri hudičevem kamnu. Menda ga je sem, na sredino polja, zalučal sam hudič, jezen, ker mu je ušla ena izmed duš. Še danes se pozna odtis njegovega prsta v skali. Da pa bi se razbil hudičev vpliv, so vaščani na vrh nesrečne skale postavili križ. Pa naj bo, kot že hoče biti. Samo, da je prav.
Hudičev kamen

Ni komentarjev:

Objavite komentar