nedelja, 21. maj 2017

Srnjak

Pa sva šla. Kar iz središča kraja, tam pri dvorcu, kjer sva odprla oči. Nič bližje se nisva vozila. Kajti potem bi načrtovani pohod dobil čisto drugo oznako. Tega si res nisva želela. Ko pa je vedno toliko zanimivega ob poti. Če le znaš gledati, je vsaka smreka vitka lepotica, živobarvna roža pozdrav poletju, sonce pa nasmejani spremljevalec. 
Mejnik
Da o mejniku med nekoč in danes ne govorimo. Obnovljen pozdravlja ob cesti, toda le pri hitrosti korakov ga res opaziš. Prebereš letnico, ko je bilo še vse naravno, huda vojna ravno pozabljena. Danes na to gledaš drugače, ko vendarle veš. Da tistih, ki so ga postavljali zanesljivo ni več med nami. 
Druga obrambna linija
Odnesla jih je nova vojna vihra, mogoče kakšna od novodobnih bolezni, jim spomin zakrila starostna demenca. Vprašanje, če še kdo ohranja spomin nanje. Zagotovo pa ga ne na vojake rimskega cesarstva, ki so se stiskali v drugi liniji obrambe pred nevarnimi barbari, nevarnosti s severa. 
Prijetno srečanje
Zanimiva rekonstrukcija trdnjave, sprehod na varni strani trdnega zidu. Nato pa skok navzdol, na gozdna tla. Barbarov preverjeno ni bilo nikjer v bližini. Pa tudi precej dlje ne. O tem sva se prepričala nekoliko naprej, na čudovitem razgledišču pod Srnjakom. Planinci imajo tu še velike načrte, naju je poučil domačin, ki se je odločil za delovno akcijo. 
Pogled z višine
Lep čas sva se zadržala ob tej živi enciklopediji, nato pa polna novega znanja stopala proti najvišji točki logaške občine. Z namigom sva brez težav sledila poti, oznake so bile prav tam, kjer si jih potreboval. Razgled z vrha ni bil tako dih jemajoč kot nižje, pa nič zato. Mir naju je prevzel, zgradila sva možica, nato pa odšla navzdol. 
Srečanje
Pot je bila sedaj znana, vračala sva se sledeč svojim stopinjam, uživala v miru, samoti. Kot bi bila le midva na svetu. Pa dolgo nisva zdržala. Že sva stopala preko travnika, do ceste, prvih hiš. Saj ljudje smo vendarle družabna bitja. In nisva čisto nič drugačna.
Možic na vrhu

Ni komentarjev:

Objavite komentar