sobota, 06. maj 2017

Spet na Grintovec

Že nekaj časa nismo zašli na osamljeni konček Koroške, ki ga nekako štejemo za svojega. Jezersko. Tudi tokrat je bil obisk tega čudovitega končka povezan bolj s prebliskom večera poprej kot dolgotrajnim načrtovanjem. Pa nič zato. Vsi pomisleki so bili pozabljeni, ko nas je pozdravilo lepo jutro. 
Virnikov Grintov'c
Sončni žarki so že objeli snežna pobočja Grintovcev, stopili smo mimo cerkve, začel se je vzpon. Pot je bila znana, markacije so nam bile bolj prijetni sopotnik kot smerokaz. Nad Žmitkom smo šli do razcepa in se seveda vzpeli na njihov Šp'c. Kaj pa drugega. Saj je to vendarle čudovit razglednik, od tu se tisti drugi Grintovec vidi prav posebej lepo. 
Pogled proti domu
Znova smo se namuznili ob škatli vpisne knjige, res je narejena domiselno. Nato pa se po lestvi spustili nazaj na pot, nadaljevali naprej, korak za korakom. Mladina se je pritoževala, da sem obljubil le vzpon na en grič. Sem se le nasmejal, da Šp'ca skorajda ne moreš šteti kot poseben vršič. Bolj čudovit dodatek, češnjo na vrhu že tako odlične torte. 
Cvetoče
Namerno sem spregledal zavijanje z očmi, kaj si na to mojo razlago misli mladost, raje nisem spraševal. Prišli smo do travnatega sedla, nadaljevali bolj strmo, vse do grebena. Previdno smo prečili do zadnjega zavoja, vršne piramide. Z Romanom sva šla še na sosednji vršiček, le minuto daleč. 
Obir in Korte
Pomahala sva sosedom v Kortah, ali naju kdo vidi ali ne, nisva vedela. Pri piramidi sva podala roko mladosti, skupaj smo jo mahnili navzdol. Ravno ko sem hotel začeti hvaliti mir in samoto, se je pod nami začelo dogajati. Na polno. Spuščali smo se mimo skupine, očitno izleta enega od planinskih društev. 
Pogled proti Košuti
Končno smo bili mimo, klepet in neslane šale so ostale nad nami, znova smo zadihali tišino. Spremljala nas je naprej, vse do Žmitka in cerkve. Tam so nas znova dosegli glasovi, pomahali smo nazaj, nato pa se na parkirišču že poslavljali. Do snidenja, seveda.
Grintovci

Ni komentarjev:

Objavite komentar