K2

Ta teden je Borut imel čas. Na vprašanje kam je malo pomislil, potem pa skomignil z rameni. Ja, zaradi mene lahko zopet na Jakoba. No, saj zakaj pa ne. Ko je predlagal, da greva po K2, pa sem bil še bolj navdušen. Tej poti sem se pred časom, tam sredi epidemije enkrat, skorajda po naključju priklopil ob raziskovanju novih smeri, ki vodijo na razgledni vršiček nad Preddvorom. 

Pod Zaplato

Tokrat sva parkirala na začetku kolovoza, ki pripelje do plezališča, šla mimo travnika, kjer je strelišče in malo nad gradbiščem novega zajetja ujela z gostim rastjem zakrit začetek stezice. Če ne veš zanjo in nisi pozoren, jo hitro spregledaš. Potem z njenim sledenjem ni več težav, kar strmo sva se vzpenjala, skozi nizko praprot pod visokimi skalnimi bloki. 

Pod stenami

Zavila sva do grebena, s katerega so se vedno bolj odpirali razgledi. Z desne je na najino pot prišla stezica, verjetno sem nekje tukaj sam našel prehod. Ob klepetu je vzpon hitro minil, tik pod škarpo Francijeve koče stoji znamenje. Borut mi je povedal vse o njem, tudi novem blagoslovu, ki ga je dočakalo nedavno. 

Na grebenu

Koča je bila zaprta, pohodnikom je gostoljubna le ob koncu tedna. Zato sva šla kar naprej, po levi poti do koče pri cerkvi. Včasih smo ji rekli Iskrška koča, danes se ji je s spremembo lastnika verjetno spremenilo tudi ime. Sedla sva za mizo, na razgledno mesto, pred nama je bilo pivo, ki naju je spomnilo na prvo skupno turo na Sonnblick. 

Znamenje

Kar nekaj nas je danes prišlo na Jakoba, nekateri bolj utrujeni, drugi manj, sedeli smo okoli koče, skoraj vse klopi so bile zasedene. Ko je Borut iz nahrbtnika potegnil ikonično stekleničko v ovoju Metaxe, je bilo brez nadaljnjega treba preizkusiti še trenutni zvarek. Dober, seveda. Potem pa je bilo le vprašanje, kje navzdol. 

Jakob

Odločila sva se kar za pot, po kateri sva se tudi vzpela, tako bova videla še kaj, kar nama je bilo prej za hrbtom, na izhodišču naju je tako ali tako čakal tudi avto. Tako sva tudi naredila, previden spust po grebenu, naprej do ceste in travnika. Vmes pa še beseda o tem in onem. Kot vedno, saj je v takšni družbi kot običajno res fajn.

Zasluženo

Katarina

Povsem slučajno srečanje pred tedni, ko sem jo mahal na Rožnik, je dalo idejo. In seveda jo je bilo le še treba uresničiti. Torej najti čas, počakati, da bo vreme kolikor toliko solidno in predvsem postrgati voljo, se spraviti s kavča. Z Gašperjem sva se okvirno zmenila, dan in ura sta bila zapisana v koledar. 

Oblaki so se razkadili

Vendar je pogled v nebo, radarsko sliko, kako se gibljejo padavine, odpihnil vso voljo. Kazalo je na dež, mogoče bo celo kakšna nevihta. Uro kasneje pa se je kar naenkrat zjasnilo, naredilo se je lepo popoldne, modro nebo je sem in tja zgolj za okras zabelil kakšen oblak. Telefonski klic, pomislek glede mokre poti je odpadel, sklep je bil hitro sprejet. Greva. 

Na Toškem čelu

Pripravil sem od zime precej zaprašenega črnobelega retro lepotca, na križišču s Parmovo počakal na Gašperja s precej novejšim kolesom. A sem mu lepo sledil proti Kosezam, Podutiku. Tudi v breg, kjer sva lepo, mirno mlinčkala navzgor. Dekle, ki je pospešilo in naju prehitelo, kot da to ne bi bilo nič, sva še pred vrhom pustila za seboj. 

Pogled s poti

S Toškega čela sva peljala po poti, ki sem jo še kako dobro poznal s svojega nedeljskega pohoda. Gor in po mokrem, ponekod razdrapanem makadamu nekoliko bolj previdno dol. Ker hitro sva bila v Topolu, Gašper je nakazal, da običajno zaključi malo nad vasjo, tokrat sva odpeljala naprej, do cerkve, ki je posvečena sveti Katarini. 

Pred Topolom

Kratek postanek, le toliko, da sva dobro vdihnila, potem pa sva že peljala nazaj proti Toškemu čelu. Po klancih sem spuščal bolj pogumno, se mi je kar dobro zdelo, ko sem Gašperju celo malo ušel naprej. Ha, torej le še nisem za staro šaro. Še zadnji vzpon, mimo hiš, potem pa kar dolgi spust proti Podutiku. 

Katarina

Seveda z mojimi retro zavorami ne prehitro, pa tudi malo cvileče. Preskočila sva avtocesto, peljala naprej skozi Koseze, do križišča, kjer sva začela svojo vožnjo, še malo naprej. Gašperju se je mudilo, tako bo čas za pivo kdaj drugič. Saj morava najti termin v koledarju, da bova spet poganjala pedala skupaj.

Počitek

Od doma na Tošč

Dan je bil videti kar v redu. A čakal sem na družbo. Dolgo. Ko sem izvedel, da je ne bo, sem okoli pol dvanajstih na pot stopil sam. Zamisel je bila, treba jo je bilo le še izvesti. Od doma sem hodil proti Kosezam, prečkal avtocesto, stopal skozi Podutik. Na poligonu, ki je namenjen gorskim kolesarjem, se je nekaj dogajalo. Ena od trgovin je predstavljala kolesa, nekateri so jih preizkušali. 

Podutik

Prvi koraki v breg, po stezici ob cesti, zavoj v smeri Toškega čela, mimo kurirčka sem jo mahnil v gozd. Nekaj se jih je spuščalo, kdo tudi še vzpenjal. Prehitel sem mlado družino, še poln moči sem bil dokaj hiter. Pri lovski koči je bilo živahno, marsikomu je to cilj. Sam sem šel naprej, mimo nenavadnega spomenika osamosvojitvi, makadamska pot v smeri Topola. Gor in dol, se kar malo vleče.

Kurirček

Včasih je mimo pripeljal kakšen kolesar, pohodnikov nas je bilo le za vzorec. Ob poti so cvetele kukavičnice. Pred prvimi hišami je po strmem bregu navzdol skorajda priletel kolesar brez zaviranja, hotel je dobiti hitrost za vzpon čez prvi klanec na poti nazaj. Na drugi strani vasi sem šel do kamnoloma, ob njem ujel stezico, ki me je pripeljala na dokaj razgledni Goljek. 

Toško čelo

Na enem od stebrov nekdanjega stražnega stolpa sedaj plapola zastava. Dvojice, ki je sedela na klopci, nisem predolgo motil, na drugi strani sem se spuščal navzdol, vse do poti, ki me je skozi gozd pripeljala pod vršno pobočje Polhograjske grmade. Vzpon do vrha, nekaj pogledov, spust do sedla, kjer je gostilna Gonte. Malo sem razmišljal, pa ne prav dolgo. 

Goljek

Že sem grizel v breg, proti Malemu Tošču in naprej njegovemu velikemu bratu. Najvišji vrh Polhograjskih dolomitov je vreden cilj, pa čeprav prvenstvo drži šele nekaj desetletij, odkar je zaradi človeškega posega Pasja ravan za nekaj metrov nižja. Noge so bile že malo utrujene, pa sem vseeno kar hitro sedel na klopco na najvišji točki. Vzel sem si dobrih pet minut odmora, potem pa stopil nazaj. 

Pogled na Tošč s Polhograjske grmade

Mimo Gont, pod Grmado, nazaj do Topola. Tam sem poiskal še Mavrični zaklad, potem pa hodil skozi vas proti makadamski cesti. Do Toškega čela se je kar vleklo, navzdol pa je šlo hitreje. Ni se mi dalo iskati gozdnih poti, spuščal sem se kar po cesti, šel skozi Podutik, Koseze, se odžejal pod Šišenskim hribom, še zadnji koraki, za menoj jih je bilo veliko, pot je bila dolga, 36 kilometrov vse skupaj.

Na prvaku Polhograjcev

Lubnik mimo svetega Tomaža

Jutro me je zbudilo na znanem mestu v Škofji Loki. Od tam sem se prestavil na ovinek ceste pri kraju Praprotno, še pred prvimi sončnimi žarki zakorakal skozi vas. Pogledoval sem proti Križni Gori in razmišljal, ali se bo težka bela megla, ki je prekrivala vse naokoli, kaj razkadila. Predvsem pa ali bom kdaj prilezel iz nje, pod modro nebo. 

Nad meglicami

Odgovor sem dobil, še preden sem prišel do Svetega Tomaža, vasice, ki kot pozabljena leži pod cerkvijo, posvečeno prav temu svetniku. Rosna trava mi je zmočila čevlje, ko sem stopil do velike lipe ob njej, iz luknjice na ptičji hiški je kukala mala glavica mlade siničke. Ko me je zagledala, se je prestrašeno skrila. 

Sonce

Starša sta skakljala po vejah in šele ko sem ob cerkvenem zidu otrpnil, sta si s hrano v kljunu upala do podmladka. Stopil sem nazaj skozi vas, na drugi strani prečil do sedla nad Sušo. Kmetija Zalubnikar tik pod njim je bila videti precej zapuščena. Nekaj korakov za sedlom, prav tam, kjer travnik poljubi gozd, sem sledil stezi levo. 

Sveti Tomaž

Strmo se je vzpenjala, moča je naredila podlago spolzko, že ob hoji navzgor je bilo treba paziti. Nič mi ni dišalo, da bi se tu spuščal. A kot vedno je bilo klanca z vztrajnostjo konec, nič več mi ni bilo treba gristi kolen, še nekaj korakov, malo sem in tja, pa sem stal ob koči. Notri nisem hodil, hrup in glasovi me niso pritegnili. Je bilo lepše stati tam zadaj, pri antenah, gledati Sorško polje. 

Sorško polje

Občudoval sem s potovanjem sonca po nebesnem svodu obsijane meglice. V dolinah med strminami je bilo še megleno morje, v globeli svetloba še ni prodrla. Čas me je priganjal, obrnil sem, na poti navzdol pozdravil polžka, ki je šele lezel navzgor. Na vrhu strmega dela sem odvil levo, ta steza me je veliko bolj prijazno pripeljala na spodnjo pot. Kmalu sem bil spet pri Zalubnikarju, spuščal sem se navzdol, v že prav dobro prebujeni dan. Odlično se je začel.

Cvetoči travnik nad Zalubnikarjem

Spet pri Svetem Lovrencu

Ajda je najprej odkimala. Potem malo razmišljala, zaznal sem sled neodločnosti. Nato je še enkrat nekaj zamrmrala in končno pokimala. No, lahko greva. Možnosti? Lovrenc, kaj pa drugega. Tudi prav. Odpeljala sva se do Bašlja, spet parkirala v Gamsovem raju. Sva? Seveda bi moral pisati v množini, saj je bila z nama tudi Kali. 

Spomenik

Pri koči se je nekaj dogajalo, priprave na piknik, najverjetneje. Kali je točno vedela, kje mora, midva sva jo mahnila za njo, malo sem in malo tja. Lepo po poti, kot je prav. Kali se na to ni preveč ozirala in je kdaj ubrala tudi kakšno bližnjico. Stopili smo mimo spomenika drugi svetovni noriji, pred kmetijo Vaškar zasopihali po stezi. Mestoma je bila spolzka, vendarle pa je šlo. 

Storžič ima kapo

Prišli smo na cesto, šli na drugi strani spet navzgor, vse do travnika pod cerkvijo. Napis, da je treba pse na vrvico, saj so ovce na paši, je nedvomno ostal še od lanskega leta. Travnik je namreč sameval, mimo znamenja smo stopili do svetega Lovrenca, kjer je res lep razgled, zato je vredno postati, vdihniti, se razgledati. 

Znamenje

Kot običajno smo jo mahnili po levi strani na vrh, označen s kupom kamenja in nekakšnim šotorom iz vej, naokoli spet prišli do cerkvice. Stopili smo navzdol, pazljivo, saj je bila sem in tja pot kar spolzka. Le Kali s tem očitno ni imela težav. Proti Vaškarju smo šli po cesti, na dvorišču počakali, saj so ravno gnali s paše ovce, kopica jagenjčkov se je starejšim motala okoli nog. Mlada ovca je ušla pod ograjo, pa hitro našla prehod nazaj do črede. 

Večerni pogled

Ko se je cesta sprostila, smo po nekaj korakih zašpilili klobaso, mimo spomenika prišli do strmega spusta proti Gamsovemu raju. Tokrat sva bolj ali manj nevede tudi midva stopila po eni od bližnjic, nadaljevali smo do izhodišča. Tam se je počasi začelo dogajati, nekaj več ljudi, hrupa. Le nasmehnila sva se, Kali je skočila v prtljažnik, odpeljali smo proti Miljam.

Sveti Lovrenc

Aklimatizacija

Tako vabeče je sonce sijalo skozi okno, iz dnevne sobe počasi, tiho in kar malo nagajivo prilezlo v spalnico. Budilo in vabilo v majski dan. Na potep, naokoli, še zgodaj, pred službo in stresom vsakdana. Saj bo popoldan oblačno, mogoče celo dež, aprilsko vreme, je obetala napoved. Nisem si dal reči dvakrat, med hitrim oblačenjem se je le še postavljalo vprašanje … kam.

Dobro olistan gozd

Jutranja gneča z vseh smeri proti prestolnici, zastoji tu in tam, časa omejeno, saj je treba še kaj narediti. Ja, presneto, kaj drugega pa potem ostane kot klasika, ki jo lahko vidim že z domačega okna. Šmarna gora. Pristal sem v Šmartnem, kjer je bilo parkirišče še skoraj prazno, odhitel mimo šole, kjer se je pouk verjetno ravno začel, sopihal s pogledom na nenavadno palačo nekega neznanega kralja. 

Kdo je prvi?

Nekaterim pa res dogaja, sem si kot že tolikokrat ob tem arhitekturnem čudežu mislil, izginil nekaj višje mimo propadajoče domačije v že dobro olistan gozd. Blatni dol, kot sem poimenoval ravnico pred vzponom, ki si takšno ime vedno zasluži, celo v času največje suše dvomim, da blato tu povsem presuši. 

Domači konci

In nato klasika, Partizanka. Sopihanje navzgor, povezano z aklimatizacijo, potrebno po dveh tednih obmorskih krajev. Malo višje sem skoraj dohitel gospo. Pa se je očitno prestrašila sopihajočega dedca za njo in je vse do vrha lepo držala razdaljo, ne glede na to, kako sem se napenjal, da bi jo ujel ali celo švignil mimo. 

Grmada

Tam ob cerkvenem obzidju sem pogledal proti domu, pa še proti Gorenjski na drugi strani, stopil navzdol, mimo zvončka, katerega je starejši možakar otresal tako, kot bi iz njega hotel stresti vse dobre želje in misli. V sedlu ni bilo kaj veliko misliti, že sem se pognal po stezici čez travnik, skozi gozd, proti vrhu Grmade Zgolj za pogled proti Savi globoko spodaj, kolikor se jo je videlo. 

Savska ravnica

Potem pa sem že usmeril korak navzdol. Nasproti mi je prisopihala prav gospodična s Partizanke, z nasmehom prijazno pozdravila in odhitela proti vrhu. Sam sem sestopal naprej, po Romarski poti, proti Šmartnu. Kar hitro, saj je bil dan tukaj, čas je bil za vrnitev domov, delo in vse ostalo, kar hote ali nehote, nekako spada zraven. Pa naj bo. Važno, da se je dan lepo začel.

Rožica za dobro jutro