"Tisti" Molnik

Popoldan sem pohitel proti Ljubljani, točneje Škofljici. Lovil sem prijatelja Gregorja, ki je organiziral srečanje na Molniku. Ob pogledu na zemljevid sem začuden vprašal, zakaj ga ni naredil na vrhu. Pa me je takoj z nasmehom poučil, da ima vršiček nasproti Golovca dvoje vrhov. Prvi, kakšnih deset metrov višji leži v Mestni občini Ljubljana, drugi pa v Občini Škofljica. 

Oblaki

In prav na slednjem se nas je danes srečalo nekaj geolovcev. Zapeljali smo do izhodišča pri opuščenem kamnolomu, si oprtali težke nahrbtnike in skupaj s prijazno labradorko stopili na pot. Malo višje nas je srečal domačin s štirikolesnikom, nas malo razbremenil. Hitro smo izvedeli, da je vrh, ki je v njegovi lasti, uredil po svoje. 

Kamnolom

Toda do tja je bilo še nekaj korakov, širša pot se je zožila, postala dobro vidna steza. Gregor je izbiral prave smeri na razcepih, kar hitro smo se vzpenjali. Še nekaj korakov in bili smo na najvišji točki. Mize, klopi, kurišče na sredini, zastava na drevesu. Pod streho pa tudi hladilnik, v njem pijača, skrinjica za prostovoljne prispevke. 

Nižji vrh Molnika

Slednji večkrat izginejo neznano kam, je potožil lastnik, zvita kovina je to zgolj potrjevala. Razgleda ni, zamisli o stolpu, ki bi omogočil pogled, niso naletele na posluh. Skozi krošnje dreves je najprej svetilo sonce, malo kasneje padlo nekaj kapelj, celo zagrmelo je. Prestavili smo se pod streho, prijatelji so še prihajali, nabrala se nas je prav prijetna druščina. 

Prijatelji prihajajo

Nekateri se že nekaj časa nismo videli, zato je bilo misli, ki smo jih hranili za ta trenutek, prijazno izmenjavo, zadosti. Večerilo se je že, svetloba je počasi ugašala, ko sva se z Romanom odpravila navzdol, šla mimo kamnoloma, naprej v vas Sela, kjer se nama je kmalu pridružil še Gregor. Zgolj poslovili smo se, seveda ob obetih, da bo takšno srečanje treba še kdaj ponoviti.

Srečanje