Zen

Nekaj se je pletlo, pa potem čisto drugače razpletlo. Kar seveda ni bilo slabo, sploh, če znaš sprejeti to, kar ti dan prinese. Zatorej sem namesto klatenja po gorenjskih kucljih ostal v Ljubljani in sredi popoldneva zagrizel iz Rakovnika proti Golovcu. Čas sem imel omejen, a ob dejstvu, da ta greben med četrtno skupnostjo Moste in na drugi strani Rudnik ponuja skorajda neomejeno pristopov in prav toliko spustov, me ni skrbelo, da bi zamujal. 

Jezerce nad Rakovnikom

Začel sem v Rakovniku, šel mimo blokov, tam nekje pod sveto Marijo. Nadaljeval sem skozi gozd, skoraj po ravnem do večjega jezerca in malo višje manjše mlakuže. Pod njo je lesena ploščad, mogoče za kakšne meditacije željne pravi kraj. Sam v tem trenutku nisem bil toliko poduhovljen, da bi se zmogel poglobiti vase. 

Zen mlakuža

Kar strmo se je pokonci postavila izbrana pot, ki me je pripeljala na dolgi greben, kmalu se mi je odprl pogled na mesto pod menoj. Valoval sem do vrha Golovca, dobrih sto višincev nad hrupom glavnega mesta. Se spustil do PST, spomeniki ob poti so pravi relikt nekdanjih časov. Postavile so jih tovarne, ki jih morebiti že dolgo ni več. 

Pogled na mesto

Poti sem sledil do Črnega hriba, nadaljeval naravnost, brez nepotrebnih ovinkov, do Mazovnika. S za marsikoga ubornimi 450 višinskimi metri je to najvišji vrh teh gozdnih pljuč sredi mesta. Med tem ko sem prej srečal kvečjemu kakšnega pešca, so v tem delu prevladovali kolesarji. Mislil sem, da se bom začel spuščati, pa me je presenetila lepa samotna prečna pot. 

Mazovnik

Šele ko se je povsem približala cesti, sem se začel spuščati v smeri cerkve svetih Simona in Juda. Tiste cerkve, na kateri se ti skoraj nehote ustavi pogled, če se sprehajaš tam kje okoli nakupovalnega središča na Rudniku. Tišina gozda je ostala za menoj, prehajal sem nazaj v hrup mesta. Čas sem si prav razporedil, na dogovorjeno mesto sem prišel celo pet minut prezgodaj.

Simon in Juda