Krog pri Polhovem Gradcu

Že tako nisem ne vem kako dobro spal. Potem pa je ob petih še začela ropotati budilka na telefonu. In sem se zbudil v Polhovem Gradcu, se pretegnil, čez četrt ure malo krmežljavo hodil po cesti proti graščini, šel mimo čebelarskega doma, se vzpenjal na Polhograjsko goro. Sprva me je malo zeblo, potem pa sem se ogrel, ugasnil lučko, saj se je že videlo zadosti, sopihal ob hitrem vzponu. 

Sveti Lovrenc

Pri kapelici sem zavil desno, šel mimo neprave klopce ljubezni do cerkvice svetega Lovrenca, z zidu ujel zarjo in se na drugi strani strmo spuščal do sedla pod Praproškim gričem. Naredil sem celo nekaj korakov proti temu vršičku, pa hitro ugotovil, da se stezica konča. Nisem hotel lomastiti po gozdu, raje sem se proti Prapročam spustil po kolovozu, na odcepu zavil na bližnjico do vršička Velika trava. 

Sonce se je zbudilo

Je bilo kar strmo, grizel sem kolena do najvišje točke, s katere se je lepo videla cerkev sv. Jurija na robu vasi. Hitro sem se vpisal, spustil navzdol malo naokoli, po bolj položni poti. Nadaljeval proti Malemu vrhu, ki ima na vrhu poleg žiga tudi klop in mizo. Pa nisem počival, ustavil sem se le za razmislek kako naprej. 

Meglena dolina

Naokoli po cesti mi ni preveč dišalo, zato ni čudno, da je na koncu zmagala misel, da se spustim kar naravnost navzdol. Najprej po travniku, nato po vlaki, ki se je na robu manjše vrtače v strmem pobočju seveda končala. Spet je prevladala lenoba, nazaj se mi ni dalo, šel sem kar skozi gozd navzdol. 

Luna nad Malim vrhom

Dobro, da sem imel palice, saj je bil spust strm, brez poti, moral sem iskati najboljše stope, prehode, drevo ali vejo, ki se ju je dalo oprijeti. Končno je gozd pod menoj postal bolj svetel, prišel sem do travnika, glavne ceste. Sledil sem ji le toliko, da se je na drugo stran odcepil lep makadam, po katerem sem se vzpenjal do vasice Koreno nad Horjulom. 

Sveta Mohor in Fortunat

Na kamniti škarpi sem preizkušal svoje plezalne sposobnosti, zavil do svetih Mohorja in Fortunata. Tablica je obetala, da je pot do Polhovega Gradca markirana in res so bile sem in tja markacije. Med spustom sem se nekaj metrov vzpel do Visokega hriba, pri zaselku Škofije pa seveda Škofijskega hriba. 

Pogled s Škofijskega hriba

Z njega sem nadaljeval proti izhodišču, markacije so bile vedno bolj redko posejane. Kje sem jih izgubil mi ni bilo jasno, do kmetije na robu gozda sem spet prišel nekako po svoje. Ura še ni bila prepozna, tudi vročina je komaj pritisnila, zato sem se odločil še za vzpon na Kalvarijo, kar je bilo ob križevem potu res bolj sprehod kot kaj drugega. 

Kalvarija

Sem pa z zanimanjem prebral, da je bila na griču nekoč grajska senčnica, ki jo je nato nekdo v verskem zanosu preuredil v kapelo. No, vsak ima svoje veselje. Spil sem še zadnjo pijačo, ki sem jo imel s seboj, se mimo Polhograjske graščine in vrta ob njej vračal do izhodišča. Lep krog je bil za menoj, sem bil kar zadovoljen.

Polhograjska graščina