Spet sem imel čas, Tomaž tako ali tako pravi, da ga ima vedno. Le še cilj je bilo treba izbrati. Nekaj možnosti, na koncu je iz njih prijatelj izvlekel Polno peč. Pa naj bo, sem se strinjal. Z Ljubelja sva se zapodila proti koči na starem prelazu, vmes klepetala kot dve branjevki. In končno, zakaj pa ne. Saj so bila srečanja res redka, nikogar nisva motila, nihče ni motil naju.
 |
| Stari Ljubelj |
Švignila sva mimo koče, napredovala v solidnem tempu proti najinemu cilju. Ob vprašanju, kako je z roko, sem izvedel, da bolje, prijem ali dva, brez posebne obremenitve, bi že šla. Ob tem je Tomaž namignil, da bi pa mogoče … sem že vedel, kaj to pomeni. Dovolj ga poznam, dovolj poznam sebe.  |
| Polna peč |
Na Polni peči je bilo nekaj truda z odtisom žiga v Iglujev kuponček, nato pa je bilo komaj potrebno vprašanje. Med hojo proti mestu, kjer je bila nekoč tablica »konec varne poti« sva razpravljala, katero mesto se komu zdi, na tem od erozije mestoma spodjedenem mejnem grebenu, posebej sitno.  |
| Na vrhu |
Nisva si bila čisto edina, a vendar, saj bova videla, povedala, ko bova tam. In točno tako je tudi bilo. Brez težav sva nadaljevala po grebenu, prišla do prve jeklenice, ki se z vrha skale spusti čez nekaj metrov visoko steno, nadaljevala do prehoda pod neimenovanim vrhom. Tomaž nikjer ni imel večjih težav.  |
| Greben |
Še vzpon do sedelca, nadaljevanje pod Triangel in tistih nekaj metov do najvišje točke. Kratek počitek, pogled vse naokoli. Potem pa navzdol, mimo koče na Zelenici. Da ne hodiva po isti poti kot pred dnevi, je rekel Tomaž. Odvila sva na servisno pot, seveda med spustom obirala to in ono.  |
| Spust preko skalne stopnje |
Bila v mislih na sneženih poljanah, ko bi namesto toliko korakov do Ljubelja pripeljala z nekaj elegantnimi zavoji. A tudi to bo še prišlo. Pa ne danes. Danes sva hodila naprej, do mejnega platoja, hladnega piva pri avtomobilu. Še eno lepo popoldne je bilo, seveda v odlični družbi.
 |
| Poletni Triangel |
Ni komentarjev:
Objavite komentar