Po šipi so polzele dežne kaplje. Ko sva s Tomažem na Ljubelju zrla v megleno, nič kaj prijazno, popoldne. Skočil sem do bližnje trgovine, v upanju, da se bo vreme kaj umirilo. Pa je le še bolj padalo. Nič, zamahnila sva z roko, vzela palice in se začela vzpenjati. Med kot vedno zanimivim klepetom sva zavila na graničarsko pot, tam je drevje, naj bo to zasilna streha.
 |
| Na graničarski poti |
Pa kmalu potrebe po njej ni bilo več. Počasi je prenehalo kapljati, dež je ponehal. Ko sva prišla nad Zelenico, so se oblaki trgali, vedno več je bilo na nebu modrine. Zrak je bil svež, spran. Nič veliko nisva razmišljala, se odločala. Noge so kar same od sebe zavile proti znanemu pobočju, sedlu nad njim, Trianglu.  |
| Zelenica in Vrtača |
Lepo popoldne se je naredilo, sva se strinjala, ko sva kot že tolikokrat skupaj stala na tem vršičku. Z zahoda so še silili oblaki, samo naju to ni motilo. Po kratkem počitku sva se začela spuščati, seveda previdno, na mokri prsti je prav pošteno drselo. Palice so bile v oporo, toda za čaranje in morebitne čudeže so bile seveda povsem neprimerne.  |
| Proti vrhu |
Na Zelenici sva se ognila veliki luži, skorajda že močvirju, ki kar vztraja levo od koče. Navzdol sva šla po cesti, je bilo manj možnosti za zdrs na mokri podlagi. Pa tudi besede so lepše tekle, če nisva bila daleč vsaksebi. Seveda je misli zaneslo tudi na zimo, ki bo spet tako hitro tu. Ali bo letos kaj snega, smuka možna? Ko bi vedela, bi bila preroka.  |
| Kateri Plot že? |
Če bi zgolj skušala uganiti, kot poskušajo nekateri, pa verjetno le prava pravcata šarlatana. Tudi na ovinku servisne ceste sva cesti sledila, stopala mimo koče Vrtača, navzdol po travnikih, vse do Ljubelja. Pivo je tokrat iz vreče potegnil Tomaž, preoblekla sva se, pomignila manjšemu vančku, kje naj parkira, potem pa odpeljala navzdol. Še eno lepo srečanje, obisk znanega kuclja, nekaj miganja. Vsega torej, kakorkoli obrneš, ravno prav.
 |
| Pot nazaj |
Ni komentarjev:
Objavite komentar