Lubnik

Nedeljsko jutro. Mesto je še spalo. Ko sem se ob pol šestih zapodil s parkirišča pri Tehniku proti Podlubniku, srečal pri šoli edino živo dušo s podobnimi nameni. Vsaj tako sem mislil, kajti ko sem prečkal Soro in na drugi strani sledil stezi ob travniku, ga za menoj ni bilo več. Pot po grebenu me je pritegnila, tu sem enkrat hodil navzdol. 

Pol šestih

Zagrizel sem v breg, reka je ostajala vedno dlje pod menoj, šumenje se ni več slišalo. Jazbec je izginil v goščavo, malo višje je gams zabrlizgal in opozoril na moj prihod. Sicer pa sem bil sam, nihče ni bil tako zgoden, vsaj na tej poti ne. Mir, zgolj moji koraki, dihanje. Čeprav sem na začetku imel občutek, da mi ne gre, da sem počasen, je ura kazala drugače. 

Lubnik

Hitro sem bil preko prve strmine, mimo razcepov, vzpenjal sem se na kamniti Rantov vrh, malo naprej prečil še Mali Lubnik, se spustil na sedlo, kjer sem se priključil poti, ki vodi proti vrhu iz Breznice. Tu sem že srečal prva pohodnika, starejši par tudi ne more spati. Tako kot dvojica, ki je na vrhu, pred kočo, ob klepetu žulila prvo jutranje pivo. 

Koča

Sam sem zgolj zavil za kočo, se ozrl na Sorško polje, znane kraje med Škofjo Loko, Kranjem, gorami proti Avstriji. Nizke meglice so se vlekle nad ravnino, jutranje sonce se je ujelo vanje. Ujel sem nekaj minljivih trenutkov, stopil znova okoli koče. Dvojica je bila tako zatopljena v razpravo, da me sploh ni opazila. 

Megla nad Poljansko dolino

Šel sem naravnost proti Grebenski poti, vzpenjajoča zgolj slišal, ubirala sta bolj položno pot. Hitel sem navzdol, med spustom srečal mlajšega moškega, srečala sva se zjutraj pri Podlubniku. Kar dobro se mi je zdelo, da sem bil, stara grča, toliko hitrejši. Tudi navzdol je šlo dobro. Vse do pet metrov pred ravnino, kjer široka pot ob reki vodi proti izhodišču. 

Sonce se je ujelo ...

Kar naenkrat sem se zgolj zavedel, da prehajam iz lepe vertikale v bolečo horizontalo. Šele, ko sem pristal na tleh, z glavo precej nižje kot so ostale noge, me je prešinilo, da sem nekaj zapel. Eno od korenin, ki štrlijo iz zemlje na poti, kaj pa drugega. Podrsane dlani, prav takšna boleča golen in seveda strgane hlače. Pobral sem se, malo stisnil zobe in dve uri po odhodu prikrevljal nazaj na parkirišče.

Pogled proti znanim očakom