Osolnik

Prijeten krog, bledeči spomin na pohod izpred let z generacijo, časa na pretek. Celo vreme je več kot dobro kazalo. Kdo bi se torej odpovedal takšnemu razkošju. Večerno preizkušanje trase naslednjega dne, sedenje pod lipo, razglabljanje o tem in onem. Lepa noč, prav takšno jutro. 

Sonce se prebuja

Ko sem že sopihal skozi Puštal, mimo cerkve svetega križa, zaspanih ovac. Za gorami v daljavi se je pretegovalo sonce, mežikalo v nov dan. Gozd me je objel, stopal sem po stezi navzgor, do razcepa, tam sem prejšnji večer zavil navzdol. Sončnih travnikov, kjer sem spregovoril nekaj besed z domačinom. 

Nad Puštalom

Čreda je v redu, to je videl. Ko se je ravno čudil moji rani uri, je z vrha navzdol prisopihal možakar. Nekateri pa res ne morejo spati, sva si mislila. S sosednjih parobkov so pozdravljale osamljene domačije, na najvišjih točkah dvigovale bele cerkvice. Nepokošene senožeti dišečih cvetov so dehtele. 

Senožeti

Sence so risale svoje groteskne freske, gledal sem jih, dokler me ni znova objel gozd. Čeprav še zgodaj, hladu ni bilo več. Sopel sem po strmini, najvišja točka ni bila več daleč. Cerkvica sv. Mohorja in Fortunata je priljubljen cilj pohodnikov, tudi danes v njeni senci nisem bil sam. 

Sence

Umaknil sem se na rob, počakal, da ni bilo nikogar več, stopil naokoli. Potem pa na drugi strani ujel pot, ki pripelje v Gosteče. Tu sem hodil prvič, oznak ni bilo veliko, zanesel sem se na zemljevid in prispel vedno prav. Strmi spust se je iztekel v vas, prečil sem jo in se mimo žitnih polj približal Sori. 

Osolnik

Zavil sem nazaj, proti izhodišču, iskal pravo mesto, kjer bi namočil svoje noge. In ga našel, pri zadnjem današnjem postanku, zakladu. Med ohlajanjem se je nad menoj oglasila domneva, da nekdo že plava. Spremljevalci znanke, geolovke, so me seveda nasmejali. 

Klasje

Odšli so naprej, prehitel sem jih in prijazno pozdravil. Videlo se je, da so prav posebni junaki vsakdana. Tako, kot sem bil danes, pravzaprav, tudi sam.