Kamniški vrh

Še en dan, tega sem imel zgolj za sebe. Dopust konec junija je res pravi čas za raziskovanje gričev, vrhov, poti, takšne in drugačne pustolovščine. Jutro je bilo pravo za predihanje v kamniškem koncu. Na Veliki planini sem bil leto poprej, grem torej na drugo stran doline, je bila lahka odločitev. 

Kamniška Bistrica

Do Hudega konca sem pred časom šel, naprej do Kamniškega vrha pa še ne. Grem pogledat, sem si pomežiknil, ko sem stopal po cesti do znanega mostu čez šumečo Kamniško Bistrico, odcepa poti, začetka vzpona. Sopihal sem mimo starodavnega mejnika, v ponekod kar strm breg, gledal kako višinski metri do vrh kopnijo. 

Hud kon'c

V Hudem koncu sem se spomnil deževnega vzpona pred časom, nadaljeval naprej, valoval gor in dol, čakajoč, kdaj se bo pobočje pred menoj izteklo na vrhu. Nekajkrat sem kar malo razočarano ugotovil, da bo treba še naprej. Vse dokler niso glasovi z vrha dali vedeti, da je pred menoj najvišja točka. 

Marjetica

Glasno žensko regljanje, ki je očitno hotelo preglasiti tišino, mi ni bilo pretirano pogodu. Zajel sem zrak, pohitel navzdol, se na sedlu zagnal na drugo stran navzgor, na Planjavo. Tu je bilo miru več, nad cvetočimi travniki sem posedel, gledal takšne in drugačne žužke, ki so čepeli na cveticah, pozni zajtrk jim je teknil, za mene se niso prav nič menili. 

Razgled

Spust sem nadaljeval v smeri planine Osredek, grebenska pot, spust do travnika, začuden pogled, saj očitno planina še živi. Nekdo je kosil travo, odšel sem, preden se je vrnil do koče. Prečil podrta pobočja, kjer se prhek beli drobir zliva v grape, nadaljeval s spustom do pašnikov nad zaselkom Slevo. 

Pogled s Planjave

Se prestrašil velikega psa, pri eni od hiš, tako, kot sem sam nekoliko naprej prestrašil srno na rosnem travniku. Zbežala je v gozd, sam pa sem brez večjih težav našel prehode proti kraju Bistričica, nadaljeval po cesti do Županjih njiv in parkirišča, kjer me je čakal avto in dom.

Planina Osredek