Osmica

Osmica je nekaj nenavadnega. Kjerkoli začneš se vedno vrneš, po malo zavitih poteh, na izhodišče. Sestavljena iz nekako dveh krogov predstavlja ravno zaradi vrtenja, ki ga nikoli ni konec, simbol za neskončnost. Sam sem najprej skočil na kolo zjutraj, Sirena je bila izhodišče, tja sem se moral tudi vrniti. 

Morje pri Črvarju

Spust v Antenal, dvig na drugi strani proti Taru, nadaljevanje v smeri Poreča. Skok do morja, točneje somornega izvira tik ob njegovem robu, le streljaj daleč od Črvarja. Poskus vode, nato pa kolesarjenje navzgor, proti celini, že znanemu Kaštelirju. Hiter krog pri cerkvi, nekoliko utrujen, saj se je cesta do sem ves čas vzpenjala. 

Izvir

Spust navzdol proti Taru, še bolj divji do Antenala in po nekaj dodatnih globokih vzdihih nad kamnolomom pristanek v tokrat domačem kampu. S tem je bil prvi del kroga zaključen, polovica osmice izrisana. Toda nemir me je gnal naprej. Da zaključim to neskončno pot. 

Kaštelir

In zato sem popoldan znova sedel na kolo, sledil nekaj časa kolesarski stezi, ko je te pri Dajli zmanjkalo pa cesti. V Umagu sem se čudil nekoliko nelogičnim zavojem, hkrati z zadovoljstvom gledal v nebo, saj so se temni oblaki razkadili. Ustavil sem se pri Katoru, pod Savudrijo naredil zavoj ob iskanju skritih zakladov. 

Korona? Tako blizu?

Nadaljeval proti Kanegri, se strmo spustil navzdol do začetka turističnega naselja, zgolj toliko, da sem po strmem klancu lahko znova sopihal nazaj. Švignil sem skozi Plovanijo, se ustavil pri sv. Mihovilu in pri Kaštelu našel pravo stezico do slapu Cingarela. Ta je bil sedaj povsem suh. 

Sv. Mihovil

Toda že pogled na impresivno steno preko katere mezi voda, ko jo seveda kaj je, me je navdušil. Ravno tako spodmoli na obeh straneh, visoko nad vodo. Vrnil sem se do kolesa, ga porinil na cesto in se odpeljal proti Bujam. Pri njih sem zavil po prečnici nazaj proti Novigradu, kampu, morju. Neskončnost.

Cingarela