Do Ajde

Dan je v teh časih, ki so vedno bližje trenutku enakosti med svetlobo in temo, že kar dobro stopil v naše kraje. Sonce je kukalo čez griče, ki omejujejo obzorje, ko sem skočil na kolo in se po načelu … kupil si ga, goni ga … odpeljal v smeri Koroške. Polja so tako zelo zelena, koruza poganja, časi, ko nismo smeli nikamor so zgolj oddaljene moraste sanje. 

Sonce se preteguje

Vasi so ostajale za menoj, šumeča Kokra je postala moja spremljevalka. Zavita cesta me je peljala proti meji med deželama, kamnoma, ki ju danes med vožnjo komaj kdo opazi. Težko je razumeti, da sta bila nekoč pomemben mejnik, ki je zaznamoval marsikoga. In ni veliko manjkalo, da bi tu, kjer ni nobene naravne razmejitve, potekala pomembna meja. 

Meja

Nekaj zavrtljajev višje sem pomahal sv. Hubertu, pripisovali so mu nadnaravne moči, ozdravil naj bi marsikaj, s svojim ključem celo kugo. Mogoče je bil to razlog, da so mu domačini postavili cerkvico na izpostavljeni skali nad reko. Za menoj je ostal še Kanonir, pred menoj so bile ride, ki pripeljejo do Zgornjega Jezerskega. 

Kokra

Vztrajnost se obrestuje in na znani uravnavi, razcepu poti, sem zavil tja, kamor sem obljubil. Postanek pri Ajdi, razigrani Kali. Vedno ju je lepo videti, se pogovoriti, izvedeti kaj je novega. Vsaj za kratek čas, dokler ni bilo treba v službo. Kali je morala pustiti svojo žogo, v hiši bo počakala, da se kdo vrne domov. 

Kali

Ajdo sem spremil do mesta, kamor pridejo po informacije turisti, pohodniki, raziskovalci nekoristnega sveta. Ni ji treba hoditi prav daleč, kar je čisto prav. Poslovil sem se, nato pa zapeljal navzdol. Seveda je bila hitrost sedaj povsem drugačna kot ob vzponu. 

V pozoru

Nekaj sto metrov višinske razlike se krepko pozna. Do Spodnjega Jezerskega je šlo kar samo od sebe, še zavirati je bilo treba. Potem pa so pritiski na pedala poganjali moje kolo po sivi cesti proti ravninskim krajem, mojemu domu.

Jezersko